Psihoterapevt je tam. Preprosto je tam vsak torek. Zaradi vas je tam. In vi ste skupaj z njim. Tedne, mesece, lahko leta. On je tam, da sliši, razume, čuti, da se odziva, da vas podpre. Skratka, je poleg, ko govorite, ko molčite, ko jokate, se jezite, ko žalujete in izgubljate, dobivate in zmagujete. Ceni vas in ve kaj zmorete tudi takrat, ko ste na tleh in ko ne  verjamete vase. Letni časi se izmenjujejo. In nekoč se ne počutite več popolnoma sami. Še vedno parkirate na istem mestu, še vedno vstopate čez ista vrata, si natočite kozarec vode, pripovedujete svojo zgodbo. Pa vendar, nekaj se spreminja. Ta občutek, kako vstopiš, kako se premikaš, kako govoriš, koliko se smejiš, kaj poveš in kaj sanjaš, je sčasoma drugačen. Voda dobi nevtralen okus. In bolečine je počasi, počasi manj. Kot bi imeli v sebi neko drugo moč in košček svobode več. In nekega poznopomladnega večera se poslovita. Ponosni ste na svojo prehojeno pot in od tega časa naprej zmorete več.