GR 20  – subjektivno

Marta Jenko, avgust 2015

 

GR20 je po navedbah Lonley Planeta najzahtevnejši in najlepši evropski treking. Beseda najzahtevnejši mi je letos spomladi pomenila nekaj kot atraktivno, posebno, nedosegljivo. O pravem pomenu besede: najzahtevnejši, nisem razmišljala. Najlepši sem razumela kot, lepe poti, razgledi, jezerca.

Na spisku, za pripravo 40 litrskega nahrbtnika za treking po korziški gorski verigi z oznako GR20, je bila navedena osnovna oprema za 6 dnevno bivanje v gorah. Podčrtan je bil WC papir, plastenke za 3 litre  vode, očala, uhojeni gorniški čevlji, lahka spalna vreča, rehidracijski prašek, milo za pranje perila, dve »švic« majčki idr.. Skratka, za moje potrebe odločno premalo, sem pomislila prvi hip. Kako se bom odpovedala malim drobnarijam, ki jih običajno nosim s seboj po hribih? Pripravila sem si še dodatni spisek zdravil, krem, tanko rjuho… Vse potrebno sem zložila na tla v sobi že nekaj dni pred odhodom in potem dodajala in odvzemala kose skoraj vsak dan do odhoda. V četrtek sem bila zelo zadovoljna, 8 kg težkim nahrbtnikom brez 3 litrov vode. Ups! In brez ploščič, sirčkov, prepečenca, limone…  V petek, na dan odhoda, sem komaj natlačila vse v »ruzak« in si rekla, bo že kako… Napaka! Seveda se je izkazalo, da že prvi dan na hribu,nisem mogla več zapreti nahrbtnika.

Na predstavitvenem sestanku mesec dni prej, smo sedeli v podstrešni predavalnici in Nina je razlagala o opremi, o težavnosti naših petih etap severnega dela GR20, o poplezavanju, o bistvenem –  teži nahrbtnika, pokazala je fotografije, opisala preprostost koč,  o tem, da ni signala in elektrike na večini koč in da bomo telefone malo za brez potrebe nosili s seboj. Sedeli smo tam, togo in zadržano, neznanci drug drugemu, popolnoma brez vprašanj. Prepoznala sem Bojana, ogovorila sva se skoraj formalno, oba presenečena, da se vidiva tukaj. Razšli smo se in vsak je v sebi je nosil upanje, da se bomo ujeli, da bomo složni, tolerantni. Nekateri izmed nas so verjetno upali, da bomo dovolj hitri, jaz pa sem se veselila lepih gorskih poti, neskončnega neba nad vrhovi, jezerc… Kako čudno, kako sem v zanikanju realnosti spregledala Ninino navodilo, da je treking primeren za gornike, ki obvladajo zahtevna brezpotja in jim ni tuje poplezavanje brez varovanja, klinov, jeklenic. Moja želja je bila močnejša od opozoril, ki jih tako ali tako nisem razumela. Za treking sem se kondicijsko pripravljala od februarja naprej, torej pet mesecev intenzivnih priprav. Moj prvi treking mi je že v času priprav natrosil stvari, ki sem jih počela prvič: moja prva intenzivna vadba v telovadnici 1x tedensko: 200 poskokov, 20 sklec – lahko ženskih, 3 x 30 počepov z utežmi, 3 x po 20 dvigov na drog…, tek večkrat tedensko od 6 – 8 km, prvi nastop na tekaški prireditvi in ob koncu tedna, to ni bilo novo, planinske ture: Viševnik, Dobrča, Stol, Kanjavec… Tako trenirana v življenju še nikoli nisem bila. Mega! Za pešačenje po sedlih na okoli 2000 m nadmorske višine bo zagotovo dovolj, vrhovi med 2300 do 2700 pa tako ali tako niso vsebina GR20, sem si dopovedovala. Moja predstava o GR20 skozi poznavanje naših gora, ki so v smislu varovanih planinskih poti praviloma opremljene s klini in jeklenicami zelo na gosto, je bila preprosto povedano, zgrešena! In tega pred odhodom seveda nisem vedela.

Malo pred odhodom smo dobili od Nine sporočilo, da je tehnično najzahtevnejši del poti z imenom Cirque de Solitude,  zaradi podora skal in snega od letošnjega junija naprej zaprt in da bomo naredili obvoz čez glavni vrh Monte Clinto.  Jupiiii, še zadnja skrb mi je odpadla z ramen in tako sem imela vse pripravljeno za osebno razumevanje, kako bo na GR20. Moja subjektivna predstava o poti,  skozi zorni kot moje narcistične želje po osvojitvi GR20, je bila navidezno popolna, a dejansko polna zanikanja. Čelado sem sicer vzela s seboj, a sem jo mirno pustila v kombiju, saj ne bo potrebe po njej.

17.7.2015 ob 21.00 štartamo iz Kranja. Kombi z napisom slovenske biatlonske reprezentance napolnimo do vrha. Nina vozi čez severno Italijo več ur, pred Firencami jo zamenja Bojan, nato zopet prevzame ona. Ob svitu smo v Livornu. Štiriurno vožnjo s trajektom že začnemo s prvo skupno akcijo; iskanje sedmih ležalnikov na najvišji palubi trajekta. Ob enih pristanemo na Korziki. Še nakupovanje zadnjih drobnarij v Ponte Leccii. Moški se nemudoma oskrbijo z lokalnim hladnim pivom in nas potrpežljivo čakajo v ohlajenem preddverju supermarketa. Ženske tavamo po supermarketu in se sproti učimo francoščine glede na to, da tu nihče ne upošteva, da smo tujci in da bi nam šlo bolje z angleščino. Skozi celo potovanje se to ignoriranje angleščine v prid francoščine potrjuje iz dneva v dan, tako da Bojan nad 2000 metri uporablja kar slovenščino, kot jezik sporazumevanja in širok nasmeh, predvsem pa svoje roke, ko se pogovarja z domačini in se čudežno vse zmeni.

Zvečer smo v kempu v Calanzzani. Mrzlično pregledujem vsebino nahrbtnika, še enkrat skušam biti optimalna, zdi se mi zelo nabasan in še kar težak. Nina predlaga, da zložimo vsi vse ven, da ona izloči  nepotrebno in nam s tem prihrani prenašanje odvečne teže. Njen predlog obvisi v tišini, kar v prevodu pomeni, da tega pravzaprav ne želimo in se spretno izmaže tako, da potežka vsak nahrbtnik, nam pa pusti želeno diskretnost. Skomigne z rameni in nas pogleda z odobravanjem. Preveri se našo obutev. Ob sončnem vzhodu smo na poti skozi vas do prve oznake za GR20. Ker je Bojan pol koraka pred Nino, prvi stopi na potko. Nina se zasmeje. Mehko, prijazno in odločno sporoči, da bo od sedaj naprej ona hodila prva. Zdi se mi, da je vsem za trenutek zastal dih spričo te odločnosti. Dobili smo lekcijo in s tem možnost za spoštovanje pravil. Pred nami je vidno že prvo »sedelce«, kot pravi Nina vsem sedlom, ki so po višini in oddaljenosti še visoko pred nami. Do konca naše skupne poti ni nihče kršil prvega pravila vodnice skupine. Ni bilo potrebe, smo odrasli ljudje, zmožni spoštovanja pravil, vloge vodnika in zaupanja vodnici.

Po prvih desetih minutah hoje v hrib že ugotovim, da bo tempo za mene hiter, morda celo prehiter in upam na začetni zagon skupine, ki bo proti prvemu sedlu že splahnel. To se, na moje začudenje, ne zgodi. Na najvišjem sedlu tega dne, Bocca a u  Bazzichellu (1486 m), me že močno skrbi. Prva iluzija o moji odlični kondicijski pripravljenosti pade. Prvič pomislim, da je moj »ruzak« še kar težak, tišči me in že se mi zdi, kaj bi lahko še kaj pustila v kombiju.  Čez čas me že boli glava in pogoltnem dva aspirina in pijem, pijem…. Spet hodimo in hodimo, najprej v senci, potem po soncu. Mimo prvega izpostavljenega skalnega dela, opremljenega z dvema , ne zelo dolgima mahedrajočima verigama. Še sedlo ali dva, ohladimo se pod mogočnim črnim borom. Vidimo že greben, na katerem baje stoji koča; pred nami pa sta še dve strmi grapi v katere se moramo spustiti še 2x po kakih 100 m dol in se spet za toliko dvigniti. Nina me popravi, da ne gre za grapi, ampak za brezov gaj in v njem je istoimenska koča. Sem že kar na koncu z močmi, ampak skupino lovim.

Na tej prvi etapi ugotovim, da bo tempo oster, ustavljanja med hojo ne bo, kratki nekajminutni postanki so namenjeni pitju vode, jedli bomo na sedlih šele po več urah hoje v kosu in ne vsaki dve urici, kot sem si zamišljala jaz. Skupina bo hodila ves čas zelo skupaj, če bi kdo moral na potrebo ali bi imel kakšen drug nujni opravek, se ustavimo in čaka cela  skupina. To zame sicer pomeni velik obseg varnosti, hkrati pa dolžnost, da ne zadržujem skupine zaradi sebe. Potrudim se maksimalno, žepe si nabašem s energijskimi tablicami, ruto za brisanje znoja si privežem na desno zapestje, robec in vazelin stlačim v dosegljivi zunanji žep nahrbtnika, aspirin imam na dosegu, vodo tudi, skoraj na dosegu – ne čisto. Ko preplezamo še okoli izpostavljenega granitnega balvana z dvema verigama, mimogrede, jaz bi za svojo varnost rabila tu kar nekaj metrov več trdno napetih jeklenic, pade druga moja iluzija o moji tehnični pripravljenosti. Prvič pomislim, da sem morda na napačni GR20. Kot bi Nina brala moje misli, seveda tudi drugi opazijo moje sopihanje in totalno premočeno majico. Nina že na drugem sedlu ta dan sprašuje, kako mi gre. Pogovarjamo se o tem, kako smo brali objavljen razpis trekinga. Bojan je prebral, da bo to zahtevni treking z velikimi višinskimi razlikami in to mu je kot gorskemu maratoncu ustrezalo. Miha je alpinist in Brita, njegova žena, mu sledi po visokogorju Švicarskih Alp, po ledenikih in težkih feratah, izbrala sta ta treking, ker sta hotela veliko zahtevnost in hiter tempo. Milena je izbrala GR20, ker je vajena višinskih trekingov pod Himalajo in v Tibetu, Bojč je visokogorski hodec, ki ima v žepu že na tisoče kilometrov Jakobovih poti v Franciji, Španiji in na Portugalskem. Jaz sem prišla uživat lepe gorske poti in namakati noge v jezerca!!!! ???? Nina me sprašuje, česa ni napisala v razpisu trekinga, da sem se odločila zaradi jezerc, jezerc pa, da na tej poti skoraj ni. Ja, jezerca so, v grapah po sto metrov in več pod našo potjo. Vse poti pa bodo strme, zahtevne, s poplezavanjem in zahtevajo dobro tehniko osnov prostega plezanja.  Vpraša me, če bi vedela , da bo tako, kot je bilo prvi dan ali bi se odločila še 1x, da grem na GR20. V sebi sem pomislila, da morda res ne bi šla zraven, če bi se zmogla odpovedati svoji želji, odgovorim pa ji, da bi šla zraven, samo shujšala bi še kakšen kilogram več in več bi trenirala in z njo bi šla na pripravljalne ture, ki jih je imela v času pred trekingom, pa se jih nisem udeležila. Ta pogovor mi daje misliti o tem, kako sem se zavarovala  pred realnimi informacijami in sem na spletu gledala le fotografije z jezerci iz južnega dela poti, kako sem selektivno brala vsa opozorila, da gre za zelo naporni treking. Nadaljevanje poti tega dne odhodim v tišini, pogreznjena v svoje notranje predstave o sebi in o poti. Nezavedno sem si nastavila past nevednosti nedosegljivega, očitno v upanju, da dosežem to nedosegljivo in presežem sebe.

Vsake toliko časa Nina razglasi »pavzico« za pitje vode. Uf, moj nahrbtnik! Popolnoma je neorganizirano nabasan in nefunkcionalno pospravljen za hitre postanke. Kar bi potrebovala takoj, je v spodnjem delu, česar ne potrebujem pada ven, ko ga hočem zapreti, ga ne morem, ker stvari niso več zložene in tako si pridelam eno dodatno vrečo, ki jo fiksiram na zunanji del nahrbtnika. Seveda se kasneje izkaže, da ta pada ven izza »gurten«, da moti, da… skratka dela težave. Ko drugi že stojijo napakirani za odhod po kratkem postanku, jaz še vedno iščem energetske ploščiče in bananin čips po vrečkah svojega nahrbtnika. Okoli dveh popoldne smo na našem prvem cilju, na koči Rfg. d Ort udi u Piobu (1570 m), naredili smo nekaj čez 1550  višinskih metrov dviga, nekaj čez 200 m spusta. Sem izčrpana in hkrati hvaležna za ta dan spoznanj. Obsedim na klopi pred kočo in na dušek spijem hladno Coca Colo. Ravno do večerje, ki je v znamenju lečine juhe in pražene leče, še uspem stopiti pod mrzel tuš in oprati ter obesiti svoje prepoteno perilo. Rutinski opravek, ki nas bo spremljal vso pot. Ostali čas posvetim prepakiravanju mojega nesrečnega »ruzaka«, medtem ko drugi del skupine za »dobro vago«, kot za šalo, oddrvi še na sosednji dvatisočak, Monte Corono.

Naslednje jutro se za začetek, spustimo po brezovemu gaju dol v grapo in po granitnih balvanih nazaj gor v breg na naslednje »sedelce«. Potrebno je zaupati podplatom »gojzarjev« in po principu trenja hitro pridobivamo višino v strmini. Prečimo pobočje gore Capu Landroncellu. Napredni del ekipe se odpravi še na vrh gore, medtem ko jaz dobre pol ure, malo nad markacijo za GR20, grizljam energijske ploščice in spet preurejam nahrbtnik. Lepa razgledna pot z najvišjim vrhom Korzike se nam razkazuje daleč na horizontu. Ne morem verjeti, da bomo vso to razdaljo prehodili v slabih treh dneh. Zdi se nemogoče, skoraj strašljivo. Same našpičene gore z v nebo segajočimi vrhovi, same skale so pred nami, prepadne globeli, strme doline pod sedli. Še preden me začne spet skrbeti, smo že v skalnem koritu in plezamo navzgor. Nina me postavi za sabo in daje navodila o prijemih in stopih. Natančno gledam kje je njeno stopalo, kje so roke in se potegnem gor na rob, si komaj oddahnem in spet in spet, vrstijo se  odseki, ki zahtevajo plezanje, še strmi kamin s plezanjem navzdol. Ob pregibu desne noge, ko se stegnem globoko dol na neko razpoko, ki mi nudi le malo oprijema, me zaskeli v kiti levega gležnja. Bolečina je ostra. Peče. Hodim lahko naprej, vendar moram nogo vedno postaviti naravnost in je ne smem preveč prepogniti v sklepu naprej. Na prvem postanku popijem močno protibolečinsko tableto in nadaljujem naslednje tri ure nekoliko bolj počasi in previdno. Če se bo poškodba stopnjevala ob nepravih gibih,  se lahko poslovim od svojega potovanja po GR20. Bojan preprijema moje palice na skalnatih odsekih. Ko nisem več takoj za Nino, ko se pot malo položi in je pot manj nevarna, zmanjšam tempo. Bojč me počaka in mi zagotovi, da bo ves čas hodil za mano. Poprime palice, me spodbuja, pripoveduje o svojih poteh po Španiji. Potrpežljiv je, ne priganja me. Čutim podporo in olajšanje. Mimo Neimenovanega sedla – Bocca Innuminata (1912 m), zgodaj popoldne dosežemo Rfg. de Carrozzu (1270 m) v skalni globeli pod gozdno mejo. Po 700m vzpona in 1000 m grobega, skoraj navpičnega sestopa, spet Coca Cola, tuširanje, pranje perila, klepetanje na verandi koče. Vmes hodim na WC hladiti otekli gleženj pod mrzlo vodo in vanj utiram gel za športne poškodbe. Milena mi odstopi čarobni kitajski obliž z zeliščnim preparatom. Ko se dan preveša v noč, se prostor pred kočo izprazni, ostanemo samo pohodniki GR20, ostali planinci se vrnejo v dolino. Klepetamo še pozno v noč. Meni se zdijo skupna ležišča v dveh nadstropjih vlažna in neprijetna. Z Nino prespiva pod milim nebom. Počivam, a ne spim. Na tisoče zvezd je nad mano. Nisem vedela, da jih je toliko. Kako je to mogoče! Lepo! V daljavi se oglaša čuk še dolgo v noč, zvonec ovce vodnice se sliši vse, in vse bolj oddaljen. Boli me gleženj, ne najdem prave lege. Šele malo pred svitom zaspim, polna vtisov z današnje etape, polna zgodb, ki smo si jih delili sedeč na nizki klopci na verandi koče. Bolečina proti jutru popušča, čudežni obliž je naredil svoje. Zjutraj vstanem, zopet vzamem močan analgetik in že lovim tempo  skupine v globel reke Spassimata, čez viseči most in po balvanih navzgor. Skale postajajo pastelno zelene, obraščene s tanko plastjo zelenega lišaja. Danes je pred nami 860 m vzpona in 700 m spusta v dolino Asco (1422 m). Spet polezavanje na poti. Skoraj 2 metra visoke stene se nisem mogla prav lotiti. Vsi oprimki so mi bili premajhni, da bi se lahko oprijela in dvignila vso mojo težo. Nog nisem imela kam postaviti. Vsi so že čez. Svetujejo mi od zgoraj, kje naj se lotim te gladke skale. Mečkam in se prestopam. Potem mi Bojan ponudi svojo roko in me, kot po škripcu dvigne na poličko. Tako me še nikoli ni nihče dvignil! Občudujem njegovo moč. Še sedlo Bocca di a Muvrella (1980 m) in potem strma navpična pot med stenami in balvani z grobim gruščem dol v Asco. Pridemo še pred nevihto. Zvečer na sestanku ob zemljevidu in suhi klobasi planiramo jutrišnji dan. Najzahtevnejša etapa je pred nami, kar se tiče višinskih metrov  (1650 m gor, 1450 m dol), dolžine in tehnične zahtevnosti poti in še osvojitev Monte Clinta. Nevihte so napovedane za popoldne. Če vstanemo ob treh zjutraj, bomo še v suhem dosegli našo naslednjo kočo in zjutraj bomo dalj časa hodili v senci. Težava je bila, da bo pot prvi dve uri tehnično zahtevna in bo vključevala plezanje v temi. Odločitev pade, noč nam tako ali tako nič ne pomeni, saj vsi slabo spimo, pravzaprav zelo malo spimo, večino časa, budni počivamo.  V mali mali trgovinci z dvema prodajnima policama nakupimo »šarkotri«- suhe mesnine, kozji sir in svež kruh.

Belgijska skupina mladih gornikov se pri nas pozanima za naše načrte, za vreme. Na gori se med drugimi ekipami govori, da smo najboljša skupina ta čas na teh etapah. Sprašujem se, zakaj nas tako vidijo, zakaj tudi jaz tako čutim? Po dolgem času v svojem življenju se mi zdi, da je to skupina, ki ji pripadam, skupina od katere sem odvisna, skupina brez katere sedaj ne morem biti. Kako je mogoče, da smo se tako povezali? Pred štirimi dnevi se še nismo poznali. Sedaj skupaj ne-spimo, skupaj hodimo isto pot, večino časa v tišini – morda zaradi tempa, morda, ker to ustreza vsem, istočasno jemo isto hrano, istočasno pijemo isto vodo oz. na kočah pivo, vsi peremo svoje »prešvicane cunje«. Ker se pogovarjamo na kočah po več ur na dan, poslušamo zgodbe drug drugega, ki  postopoma postanejo naše skupne zgodbe. Vsak dan skupaj načrtujemo podrobnosti naslednje etape, vedno dosežemo konsenz o vstajanju, o času začetka hoje in ves čas govorimo tudi o tem, kaj doživljamo, kako se počutimo, kaj je težko, kaj bi želeli… Tako skrbi enega posameznika, postanejo skupna stvar skupine. Na začetku sem mislila, da skrbi samo mene, pa je nekega jutra Bojan rekel, da slabo spi, ker ga skrbi naslednji dan, pot, koča… Bojan, jaz sem pa mislila, da tebe, ki si tak orjak, ničesar ne skrbi! In ko sem te videla, da si po tuširanju mažeš stopala z GehWol kremo, kar sem delala tudi sama, se mi je spet oddahnilo. In videla sem, da to kar jaz mislim, da je moja osebna težava, sploh ni moja težava, je nekaj, kar doživljamo vsi. Kakšno olajšanje, kakšen balzam za dušo, ko ugotoviš, da težava ni težava, da je to čisto nekaj običajnega na takšni poti. Ko to opaziš in sprejmeš, je povezanost skupine močnejša. Nisi več posameznik, sam in zapuščen, nerazumljen, si delček nečesa večjega, si del skupnosti. Če sem prvi dan samoljubno razmišljala o tem, kako težko bi se odrekla kosu tovora, ki mi daje varnost, sem tistega večera v Ascu vedela, da mi daje varnost moja skupina in ne reči, ki jih tovorim. Tako preprosto je postalo življenje na gori. Misliti in koordinirati sem morala le svoj korak, da je bil varen, hiter, ritmičen. Skrbela sem za svoj nahrbtnik in zato, da sem dovolj pila. Za vse ostalo je bilo poskrbljeno v skupini za skupino, veliko ritmičnega ustaljenega ponavljanja, pravzaprav en skromen obseg vsakodnevno ponavljajoče varne večurne rutine.  Pa  tako malo osebnih opravkov in tako veliko tišine v času hoje. V običajnem življenju večino dneva odgovarjamo na dražljaje zunaj nas in tako ni prostora za nas same oz. smo večinoma časa sami s težavami in problemi. Tu je nastal prostor za odgovarjanje na svoje notranje dražljaje, misli, občutenja. Kar je bilo zunanjega, je bilo harmonično skupinsko, po eni strani, po drugi strani, pa telesno in tehnično naporno, kar  nam je dvigovalo adrenalin in odvajalo napetosti, tesnobo, slabo voljo. Zame popolnoma nova občutenja, popolnoma nova izkušnja bivanja.

Pozno ponoči naslednjega dne začnemo svoj pohod v najdaljšem dnevu trekinga, k najvišji točki Korzike. Ali ti presežki pomenijo tudi največjo povezanost skupine? V tihi noči ob štirih zjutraj se iz teme slišijo le zvoki palic, ki udarjajo ob skale. Lučke imamo na glavi. Čez dobro uro opazimo drugo skupino lučk, ki vstopa  v steno, za njo še eno. Plezamo hitro in usklajeno. Navadila sem se že. Zaradi teme ne vidim v globino in zdi se mi varnejše. Ko pridemo iz skal na pot, se tempo pospeši. Zajtrk na sedlu, kratek oddih, zame prekratek. Fantje bi želeli še pospešiti, zato vsak vzame kos mojega tovora, da bom lahko hitreje napredovala. Tovor v nahrbtniku je bil res manjši, tovor v moji notranjosti je bil večji. Ne smem jih razočarati, ne smem popustiti, moram izpolniti njihova pričakovanja in pospešiti tempo. Pod Rumeno goro – Punta Gialle, goro s flurescentno rumenimi zaplatami lišajev, se gruščnata pot postavi pokonci. Sedlo Bocca Crucetta na 2380 m je streljaj pred nami, a zame neskončno predaleč. Nina vidi, da sem na koncu z močmi in me postavi za sabo. Skoraj na skrivaj jemljem iz žepa bananin čips, ki mi vliva moč za naslednjih nekaj korakov, 3 energijske tablice sem že pojedla, napredujem z močjo trme in predanosti skupini. Če bi bila sedaj sama, bi se ustavila že pred eno uro, zjokala bi se, obupala bi. To mojo misel prebere Bojan, ki reče: »Ali ne, sama Marta, pa tega ne bi zmogla«. Bojan, kako veš, ti veš, vedo tudi drugi. Vsak za sebe ima kaj takšnega v malhi, vedenje o drugem, morda zato, ker je to preneseno vedenje o sebi. Vsi skupaj pa imamo toliko življenjskih izkušenj in toliko spoštovanja drug do drugega, da vemo, da smo tudi šibki in nemočni in da dosežemo skupaj več, kot bi dosegel vsak posameznik. Sinergija skupine? Moč skupine je večja od seštevka moči posameznih članov.

Sedlo dosežem popolnoma izčrpana. Moji me vabijo s seboj še na vrh, počasi bomo šli, vsi skupaj. Bojč, ki je ves čas hodil za mano, mi je ponudil še posebej veliko opore, skupina smo, vsi gremo na vrh. Bocca Crucetta (2380 m) je bil tistega dne moj Everest. Naprej ni bilo zame ničesar več, naprej se ne da, ko dosežeš svojo končno točko ne moreš več naprej. Jaz sem jo dosegla. Razumela sem njihovo željo, hvaležna sem jim za to, da sem bila kot članica popolnoma sprejeta, to sem res začutila tam pod Mt. Cintom. Da je skupinska zmaga vredna več, kot osebna zmaga, vem, ampak jaz ne morem naprej! Dobila sem Ninino dovoljenje, da ostanem na sedlu, počakam, si naberem novih moči za spust na kočo Tighettu (1640m). V dveh urah so bili nazaj, njihov dodatni tretji vrh. Občudujem jih!

Skupaj se odpravimo dol do nižjega sedla nad jezercem, po melišču, nato po plezalskih balvanih do potočka. Koča, ki se je zdela lučaj preč, se odmika in odmika in pot se vleče kot elastika.  Po 1650 m dviga in 1450 m spusta ta dan, spet rutinski opravki v Tighettu, dobra večerja, za spremembo, prijazen in zabavljaški oskrbnik. Neki fant je našel v koči kitaro in na skali pred kočo »špilal« tango komade, rahločutno, skoraj žalostno, globoko, presunljivo. Bojan je skuhal domačo »župo« iz kocke, oprali smo svojo »žehto«. Bojč in Milena sta se pogovarjala o Jakobovi poti, Miha in Brita sta se spomnila Bernine, Nina je seštevala višinske metre in čas hoje za naslednji dan. Če bi prespali na Rfg. Ciuttulu di Mori, bi lahko osvojili še tehnično najbolj zahtevno in najmarkantnejšo goro po videzu v celi gorski verigi, Paglio Orbo. Jaz se še vedno ukvarjam z razporeditvijo stvari v mojem nahrbtniku, še vedno mi ni všeč, da nimam vsega pri roki v tistih kratkih postankih. Z zadnjo prerazporeditvijo tega večera sem končno zadovoljna, učim se iz svojih izkušenj. Še kar hitro, bi rekla. Če sem imela ves čas malo slabo vest zaradi tanke rjuhe, ki sem jo prenašala s seboj, medtem, ko so Bojč, Bojan in Miha nosili mojo vodo in spalko, sem se malo pomirila zvečer na skupnih ležiščih v sanitarno zelo oporečnih razmerah. V nekaterih kočah so bile v spalnicah stenice. Milena in Nina sta bili pošteno obžrti in sta v dolini pristali na antibiotikih, Bojan in Bojč sta ponoči pobijala žuželke, ki so jima lezle po obrazih, oteklin nista imela, Miha in Brita sta kar nekako sprejela tudi to nevšečnost. Nihče se ni pretirano pritoževal.

Naslednjega dne nas čaka spust v dolino, nato okoli 700m vzpona, tako da ne vstanemo prezgodaj in šele ob pol sedmih krenemo. Na sedlu Bocca di Foggiale na 1962 m, bi bila idealna priložnost skočiti še na bližnji vrh, Punta di Tula (2142m). Nina ne dovoli in že drvimo proti koči, nevihte pridejo po napovedi čez 3 ure. Moji složno, brez minute počitka pred kočo, oddrvijo še na goro Paglio Orbo (2525 m). Po treh urah se že vsuvajo prve kaplje. S skrbjo pogledujem proti sedlu. Oddahne se mi, ko zagledam 6 pik, ki se spuščajo iz sedla. Pred ploho so v koči. Bojan priteče prvi in reče nekaj kot: »To je pa največ, kar jaz zmorem plezanja«. Markantna gora, nemarkirana. Sicer noben vrh, nobene gore na Korziki ni markiran, samo opis poti v vodniku in možici kažejo pravo smer, ki je v naravi včasih nevidna. Ne samo, da je bila Orba plezalsko zelo zelo zahtevna, tudi orientacijsko je bila težavna. Vsem nam je sedaj jasno, zakaj se Nina opoldne ni hotela pogajati še za vzpon na travnati vrh zaobljene Tule, ko pa je imela v mislih mogočno Orbo. Nasmehnem se sama v sebi, ker mislim, da sem spet našla nekaj kar nas povezuje. Zakaj tako dobro funkcioniramo kot skupina? Ne samo to, da sem šla jaz nehote iskati nedosegljivo za sebe, očitno je tudi Nina  našla dosegljivi rob nedosegljivega za našo skupino in morda tudi za sebe osebno, Orbo! Bojan, Bojč in Milena so dosegli svojo najtežavnejšo stopnjo nevarovanega prostega plezanja, Miha je našel prehod, ki je bil neviden in nedosegljiv, Brita je na tem potovanju našla darilo za svojo okroglo obletnico…, ne vem pa, katero točko nedosegljivega si dosegla ti na tej poti, vprašati te še moram. Prepričana sem, da si jo dosegla in presegla. Zaradi vsega tega preseganja, je bilo, na tej poti, mene več.

Danes jaz v koči kuham domačo »župo« iz vrečke, da bomo zdržali do večerje. V koči Ciutullu di Mori (1991 m), je za obrok pašta, korzijsko rdeče vino. Zvečer oblaki izginejo za rob neosvojenega Capu Tafunatu kot opomin, da nedosegljivo še naprej ostaja, kot gora, kot želja, kot pomiritev, da morda ni potrebno iskati nedosegljivega na ta način in da ima nedosegljivo, še druge obraze in široke dimenzije. Vsak od nas nosi v sebi nekaj, kar bi rad  še imel, dosegel ali občutil in temu gremo naproti. Jutri je naš zadnji dan na gori. Spustili se bomo na Col di Vergio (1400 m). Še jutranji skok na Tulo nam dovoli Nina, dolg od včeraj in spust v dolino. Šele zadnji dan hodim po takšni poti, kakršno sem si predstavljala doma, ko sem se odločala za treking po GR20. Očitno sem morala prej doživeti vse tisto, česar nisem imela v svojih predstavah. Strah pred slovesom nam navrže pogovor o morebitnih naslednjih skupnih poteh: južni del GR20 – 10 etap, prečenje Pirenejev… Bojan nam olajša misel o slovesu in predlaga skupni »after« vzpon na domači vrh s piknikom v dolini. Vsi smo za, dobimo se prvo septembrsko nedeljo v njegovi dolini. Zaostanem za hip za skupino, prečkam mostiček in spet čutim znano domačo težo nahrbtnika in se prvič po enem tednu spomnim, na svojo ogromno potovalko v kombiju. Začutim tesnobo ob tej misli. Kako bom obvladovala vse stvari v tisti potovalki, ko ravno obvladujem teh nekaj stvari v svojem 40 litrskem nahrbtniku? Kako se bom znašla v kampu, v mestu z veliko ljudmi, kako bom vozila doma svoj avto… Pretežko je misliti na vse to. Sem mar kdaj to vse znala, obvladovala, v tistem oddaljenem velikem svetu? Nimam tega občutka, tako daleč je vse to od tega trenutka na tej gori. Odrinem neprijetno notranjo težo in uživam še teh nekaj odsekov naše skupne poti.

Ko smo prihajali sem, sem težko odrekla nekaterim stvarem v nahrbtniku, mislila sem, da jih bom pogrešala. Vse kar sem hotela vzeti s seboj, mi je dajalo občutek varnosti. Varnost, ki sem jo pred trekingom gradila na samozaupanju oz. precenjevanju sebe in na pomenu svojih predmetov, je sedaj prevzela moja skupina. Ozrem se naprej na Nino, Bojana, Brito, Miha, Mileno, Bojča. Kot bi se skušali odlepiti drug od drugega,  hodimo danes s precej večjim razmikom drug od drugega, kot smo ga bili vajeni na gori. Oni so bili moja varnost teh 6 dni. Skupaj smo hodili, spali, jedli, načrtovali, delili smo si življenjske zgodbe, izkušnje, podpirali smo se, tolerirali, spoštovali različnost, skupaj smo dosegli tisti horizont, ki smo ga drugi dan naše poti uzrli v  odmaknjeni daljavi. Zaradi zaupanja v vodnico in v skupino, sem dosegla nemogoče, uresničila sem svojo željo, ki je bila prvi dan nerealna, nedosegljiva. Strah, skrb, nemoč in negotovost sem skupaj z Nino, Bojanom, Brito, Mihom, Mileno in Bojčem spremenila v moč v realno izkušnjo. V šestih dneh trekinga smo naredili skoraj 7000 m vzponov, približno 6000 m spustov, skupaj skoraj 13.000 višinskih metrov in prehodili čez 50 km razdalje. Kaj ni to veliko, ogromno, nedosegljivo? Kako sem ponosna na sebe, na nas! Kakšna izkušnja, pomirjujoča, vznesena… osebno moja, naša skupna. Kljub zahtevnosti poti in tempa, sem se ves čas na tej poti počutila zadovoljno, kot da dosegam svojo točko nedosegljivega, kot da stojim na robu svojega vesolja, svojega življenja, v katerega se lahko varno vrnem nazaj z izkušnjo polnosti skupine.

Pravijo, da je skupina tako močna, kot je močan njen najšibkejši posameznik. Moja izkušnja iz GR20 je drugačna. Naša skupina je bila zame toliko močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen, opolnomočen z močjo skupine!

V Calviju sedimo zadnji dan na večerji ob obali. Dekle na zasidrani ladji igra na harmonij in poje: Black is a color (Črna je barva). Ja preproste so lahko nekatere reči, to je to. Črna ne pomeni nujno nekaj slabega. Moja prva noč pod zvezdami v hribih na Carrozzu je bila temna. Zaradi te črnine noči, sem sploh lahko videla vse tiste zvezde!

Doseči nedosegljivo, se je na poti severnega dela GR20, zame  spremenilo v iskanje še ne-doseženega možnega. Moja nezavedna iluzija doseči nemogoče, je na tej poti prerasla v doživeto polnovredno izkušnjo. Ta trenutek, v zvezi z GR20, ne »bluzim« več v iluzornem hrepenenju, sem tukaj in sedaj, in nimam več potrebe po doseganju nečesa, česar ne bi zmogla, čeprav danes resnično zmorem več, kot sem zmogla še pred mesecem. Nemogoče je postalo mogoče.  Moja nemoč se je spremenila v mojo moč, v našo skupno moč. Moje nezaupanje v sebe, se je spremenilo v zaupanje v nas, v mene. Zaradi vas, zaradi Nine, Bojna, Brite, Miha, Milene, Bojča in mene, zaradi mojih domačih in prijateljev, ki so doma stiskali pesti zame, ki so me podpirali pred odhodom, je mene danes tukaj več, v tem navadnem vsakdanu, v tem običajnem svetu prepolnem dolžnosti  in opravkov. Moj nahrbtnik z nujnimi stvarmi, je zame simbol, kaj je res pomembno, kaj pa je včasih odveč in nepotrebno breme. Moj fizični trening, ki se je zdel na začetku poti nezadosten za izziv, ki je bil pred menoj, se je izkazal za nujni pogoj in je pridobil na pomenu.

Pot pred menoj, mi je sedaj manj tuja, vem da si bom cilje lahko zastavljala sproti, večkrat pa si bom dovolila, srečati koga na poti in iti del poti skupaj.