Kako ustvarjalni proces oblikovanja lesa gradi osebnost?

(Razvojna estetika intersubjektivnega samorazkrivanja)

Marta Jenko, avgust 2018

 

ESTETIKA

Estetsko lahko razumemo kot lepo.

 

INTRAPSIHIČNO

Vse, kar imamo znotraj sebe, v svoji duševnosti, je svet intrapsihičnega. Intrapsihično združuje mnogotere elemente: občutenje, zaznavanje, spomin, mišljenje, sanje, čustva, čutne predstave, občutek za lepo, bolečino, ugodje, stik z realnostjo, doživljanje sebe in drugih, motivacijo, voljo…

Na tem mestu se bom omejila na področja osebnostnih lastnostih,  razvojnega deficita in konflikta ter reparacijskih možnosti, ki jih ponuja ustvarjalnost.

 

INTERSUBJEKTIVNOST

Intersubjektivnost je psihoanalitični pojem, ki poudarja relativnost doživljanja na ravni posameznika. V območju intersubjektivnosti obča resnica za posameznika ne obstaja. Vse, kar za sebe on je, kar doživlja, občuti, opazuje, razmišlja, vse, kar počne, počne subjektivno, ker vse zunanje in notranje informacije filtrira skozi svoj lastni psihični aparat. Ker je torej intrapsihični svet  svet znotraj posameznika, ga on sam doživlja v celoti subjektivno, zato govorimo v zvezi z intrapsihičnim tudi o intersubjektivnem, predvsem kadar želimo izraziti posameznikovo videnje svojega lastnega notranjega sveta in njegovih interpretacij zunanjega sveta.

 

SAMORAZKRIVANJE

Samorazkrivnje pomeni nekaj podobnega kot opisovanje oz. predstavljanje sebe, vendar imamo pri samorazkrivanju v mislih predvsem nehotno oz. nezavedno izražanje in predstavljanje sebe. Gre za to, da sebe izražamo, ne da bi se za to posebno trudili. Preprosto se damo na ogled s svojim vedenjem, delom, načinom oblačenja, verbalizacijo, s svojimi mentalnimi in fizičnimi produkti, z mimiko, s svojim delom. Tako nevede razkrijemo tudi nezavedno, razkrijemo svoja čustva, stališča, vrednote, znanje, predsodke, življenjsko držo in konec koncev tudi svojo osebnost, osebnostno stabilnost ali šibkost. To je samorazkrivanje. Sporočamo in kažemo tisto, kar hočemo in česar ne bi hoteli pokazati, razkrivamo svojo intersubjektivnost. Resda nimajo vsi ljudje zmožnosti, razložiti si samorazkritega, zaznamo pa ga vsi.

 

IDENTITETA

Identiteta je svojski način, kako posameznik percipira sebe. Kar vidijo drugi, temu rečemo osebnost, ki je po definiciji relativno trajna celota fizičnih in psihičnih lastnosti posameznika in njegovih vedenj. V osebnosti so shranjene tudi zgodnje izkušnje, njeni ranjeni deli, ki se lahko kažejo v občutjih zavrnjenosti, v sramu, občutkih krivde, neustreznosti, nezaželenosti, izključenosti. In to je nabor, ki ga ne želimo deliti z drugimi ljudmi in pogosto niti ne vemo, da ga nosimo v sebi. Ostaja znotraj posameznika, zavarovan in relativno nedostopen zavestnemu razmišljanju, torej zakrit. In zelo subjektiven. Vsi ranjeni deli osebnosti, ki jih hranimo v zavestnem ali nezavednem, imajo svoje bogato intrapsihično življenje in vplivajo na nas iz »ilegale«.

 

STRUKTURA OSEBNOSTI

Ker nihče od nas ni imel idealnega otroštva in ni imel vedno zadovoljenih vseh potreb, smo kot odrasli ljudje bolj ali manj rigidni, občutljivi, šibki in bolj ali manj prilagodljivi, fleksibilni in suvereni. To označujemo v psihologiji za strukturo osebnosti, ki nam pove, kako je izgrajen  posameznik. Trdna struktura pomeni, da je dele osebnosti dobro povezal, da je opravil že velik del pozitivnega razvoja proti celoviti osebnosti in je fleksibilen, suveren tudi v zelo zahtevnih okoliščinah. Integriran.

 

INTRAPSIHIČNI KONFLIKT

Trdnejše in bolj strukturirane osebnosti imajo več konfliktov znotraj sebe in se ustavljajo ob bojaznih, povezanih z libidnimi in agresivnimi impulzi, z občutji krivde, s strahovi, ali bodo naredili nekaj dovolj dobro ali se bodo odločili pravilno. Ti konflikti so trajni, so del osebnosti, ker smo jih tekom razvoja vgradili v sebe in smo jih ponotranjili. Zaradi preteklega ugodnejšega razvojnega okolja nimajo vsi odrasli razvojnih deficitov, lahko  se njihove težave pokažejo le v specifičnih stresnih situacijah, ko so impulzi močni in neobvladljivi, ko zadovoljujemo svoje potrebe, ki so morda socialno konfliktne ali neželene v kulturi, ki ji pripadamo, ali pa se težave pojavijo, ko prakticiramo, počnemo nove, neznane stvari ali se znajdemo v stiski.

 

RAZVOJNI DEFICIT

Šibka struktura pomeni, da oseba tudi v relativno manj zahtevnih okoliščinah ne prenese veliko stresa, prej zaniha, težko prenaša zavrnitve, ima rahlejšo identiteto in prej dekompenzira.  To so osebe, ki še niso opravile vseh razvojnih nalog v smislu občutij varnosti, zavedanja sebe, avtonomije, prakticiranja.  Govorimo o osebnostih, ki so imele v nekih otroških obdobjih slabše razvojne možnosti in imajo kot odrasli manjši ali večji osebnostni deficit na posameznih osebnostnih področjih. Šibka osebnostna struktura se kaže v občutenih in neobčutenih bojaznih v zvezi z odnosi, navezanostjo, sprejetostjo in pripadnostjo.

 

FRAGMENTI

Na tem mestu razmišljam predvsem o mladih ljudeh, ki šele oblikujejo svojo intrapsihično podobo, ki se levijo iz otrok v odrasle in nihajo od pola do pola, se vedejo marsikdaj neorganizirano, so otroški in odrasli, so aktivi in pasivni hkrati, so razmišljujoči in produktivni, predvsem pa labilni. Ker se še razvijajo, so pubertetniki še lahko šibki in slabše strukturirani in lahko so v konfliktih, ki jih razrešujejo bolj ali manj odraslo, lahko se hitreje zrušijo ali pa zavzemajo togo rigidno držo, da ostanejo kolikor toliko povezani sami s seboj. In to je normalno, pričakovano, ker oni šele odraščajo, ker se šele konfigurirajo, ker šele povezujejo fragmente osebnosti v enkratno neponovljivo celoto duševnih, telesnih in vedenjskih lastnosti. Dejstvo je, da so v nekem smislu v svojem zgodnjem otroštvu poleg za osebnost pozitivnih nabrali na svoj osebnostni konto tudi nekaj primanjkljajev. Zato gre njihovo življenje, čeprav so v razvoju in so korekture še mogoče, že proti neki točki boljše ali slabše osebnostne strukture. In prav v času pubertete lahko ujamejo še zadnji trenutek, da uravnovesijo in obrnejo razvojne kretnice proti bolj zdravemu razvoju.

 

USTVARJALNI PROCES RAZVIJA OSEBNOST

Vzgoja in izobraževanje imata v času odraščanja poseben osebnostnorazvojni pomen. Če pa se znotraj vsebine šole na nekaterih področjih odvija še ustvarjalni proces, lahko z gotovostjo trdimo, da dajemo mladim več možnosti za bolj integriran razvoj in daljši korak proti celoviti osebnosti. Ustvarjalni proces, ki na razvojni oder vstopa s tako neskončno pomembnim poslanstvom, kot je razvoj celovite osebnosti,  ima tudi moč, da ga dejansko realizira.  Naj razložim: če institucionalna vzgoja in izobraževanje podpirata intelektualni in vrednostni razvoj mladostnika, ustvarjalni proces  opravi še eno dodatno nalogo, ki  ima predvsem reparativno funkcijo v smislu korekcije razvojnih deficitov in razreševalno vlogo v smislu trajnih intrapsihičnih konfliktov.  In to je dobra novica, kajti le polnovredno razvit odrasel človek lahko optimalno razvija svoje potenciale in lahko zadovoljno živi, ker ima trden osebnostni temelj. Zato smo v naš učni proces integrirali ustvarjalnost. S tem je učni proces dobil kapaciteto druge razvojne priložnosti in osebnostne rasti proti celoviti osebnosti.

 

TEMELJ

Zakaj tako prepričano postavljam takšno trditev, ki je vezana na tako kompleksno področje, kot je razvoj celovite osebnosti? Zakaj ima vodeni ustvarjalni proces, kreiranje, vodeno smiselno spodbujanje inovativnosti takšno moč nasproti institucionalni vzgoji in izobraževanju, ki sta načrtovana, premišljena, trajna procesa in finančno radodarno podprta? Zato, ker ustvarjalni proces načrtno spodbuja kreativnost, ta pa izhaja iz ekspresije intrapsihičnega in intersubjektivnega. Šola, ki načrtno razvija ustvarjalnost, ima moč, da marsikaj in marsikdaj v osebnostnem razvoju preusmeri v boljši izid, da ojača osebnostni temelj, ker izrabi korektivno moč ustvarjalnega procesa za razvoj k bolj integrirani osebnosti in k trdnejši identiteti.

 

RAZVOJNI TRENUTEK

Puberteta je odličen trenutek za razvojno spremembo. S svojimi poroznimi, nestabilnimi  in zato fleksibilnejšimi mejami omogoča, da del vsebin, ki jih ne razkrivamo v vsakdanjem življenju, kljub temu spravimo na svetlo in jih v ustvarjalnem procesu sooblikujemo, repariramo in razvijamo. Ustvarjalni proces tako postane strukturirani prostor, v katerem mladi ljudje lahko sistematično, kontinuirano, procesno, korak za korakom vstopajo v svet idej, postopajo med njimi, se poigravajo z mislimi o nemogočem, dajejo fantaziji krila in so v tem spodbujeni, varni in hkrati odprto prepuščeni kreaciji svojega intrapsihičnega. V ustvarjalnosti nam je dovoljeno in je želeno svobodno zajemati iz vodnjaka svoje notranje subjektivne realnosti, iz svetaintersubjektivnosti, ki je skrit, morda navidezno neuporaben in konfuzen, nor ali ekstatičen. Ta notranji svet in ideje v njem so v začetku procesa ustvarjalnosti lahko divje, predrzne, lahko je v tem svetu žalostno, depresivno, igrivo, magično, barvno ali črno-belo, libidno ali agresivno.

 

LES

In potem, ko se ideje ustalijo, ko je snovanje v polnem zamahu, nastopi naslednja faza v ustvarjalnem procesu, ko svoje misli in zamisli mladi ljudje  preverjajo, testirajo in še vedno v kreativnem mentalnem prostoru preoblikujejo, morda se nekoliko omejijo in se približajo možnemu. Les, material oblikovanja, ki omogoča, da ustvarjalci v fazi raziskovanja preverjajo tehnične, tehnološke, statične, uporabne in estetske možnosti ter omejitve. Oblike tako postanejo boj simetrične, skladnejše, okrogline bolj dovršene, plasti bolj tankosložne, elementi bolj prilegajoči, grobosti postanejo fine, gladke, prefinjene.

 

VARNOST

V procesu ustvarjalnosti, ki jo vodi mentor, se notranji intrapsihični vzgibi razburkajo, razbohotijo, izrazijo. Nenevtralizirani vzgibi libidnega in agresivnega notranjega sveta se nevtralizirajo in udomačijo v nekaj bolj skladnega, smiselnega, sprejemljivega, estetskega, polnovrednega, lepega. Kar je v intrapsihičnem svetu mladega človeka prej lahko predstavljalo razvojni deficit, konflikt ali zadržanje, ki se je morda kazalo v nezmožnosti biti sam, v simbiotičnem navezovanju, v odklanjanju bližine, v strahu pred ostati sam in nesprejet, v strahu pred lastnim razpadom ali izničenjem, v anksioznosti in depresivnosti, konfuznosti in previdnosti, se v procesu ustvarjanja proti pozitivni produkciji izdelka pomiri in ustali. Stik z učiteljem, mentorjem je tisti, ki podpre razvoj, material je razvojno sredstvo, vsebina je človek sam s svojo subjektivno realnostjo, načrtovanje predstavlja varnost, da produkt lahko nastane v okviru obstoječe tehnologije.

 

POHLEP

Učitelj je zraven ves čas, še prej, ko se še ne govori o tem, da bo ta mladi človek kmalu producent. Je zraven pri prvih uspelih idejah, pri dobrih rešitvah in je prisoten tudi v času, ko ni ne idej in ne rezultata in  je tam,  ko je pohlep po dosežku neizmeren, vsebina pa še ni dozorela. Skratka, mentor je zato, da z njim govoriš o neki ideji, o tem lesu, o tej krivulji, o tem spoju, o tem bistvu, o tej obliki, o tej skladnosti, o tej grdosti in o tej lepoti, o tem razpadu, o tej nestrukturiranosti, o tem grobem, finem osebnem poskusu izraziti se, ekspresirati in razkriti intersubjektivnost.

 

EKSPRESIJA

Tisto prej grobo, nedefinirano, fragmentirano bistvo se v ustvarjalnem procesu pokaže kot novi razvojni dosežek, ki ima estetsko pozunanjeno podobo samorazkritega: predalček na finih tankih nogah morda izraža osebnostno prefinjenost; omarica z magičnimi predali govori morda o nečem, kar osebnost nosi v sebi in je skrito drugim očem; ščit varuje ranljivost manekena; valoviti predalnik izraža pogumno kreativno samovoljo; dvojna postelja morda kaže na velikopoteznost in hkrati suverenost v nečem velikem, večjem, kot je ta kraj ali domača dežela; miza, ki se zlaga, razkriva morda prilagodljivost osebnosti; leseni otroški motor morda sporoča želje o pogumu; nenavadni kuhinjski pult združuje elemente, ki bi bili sicer lahko nezdružljivi – morda razkriva integracijo nasprotujočih delov osebnosti v funkcionalno celoto; mizica z dvojno ploščo razkriva morda večplastnost osebe, ki jo je izdelala; stolček z malim sedalom in izstopajočimi nogami govori morda zgodbo o tem, da je nosilnost v ospredju, da je treba zdržati; stol, ki je navidezno masiven, a je v resnici lahkoten, kot je lahkotna morda osebnost ustvarjalca; ležalnik, ki spominja na členjenost hrbtenice, govori morda o zavzetosti, ki nosi vso osebnost; stolček brez desnega naslona za roko izraža morda nesimetričnost karakterja, ki pa je skladen  in prefinjen; regalček z odprtinicami govori morda o nečem v osebnosti, kar je izmuzljivo in propustno.

 

(RE)KONFIGURACIJA

V ustvarjalnem procesu je mlad človek zaradi zahtev procesa samega, zaradi načrtovanih stopenj v procesu moral na novo uzreti posamezne elemente, moral jih je na nov način povezati ali jih na novo izumiti. Medtem ko je to počel v varnem, strukturiranem, vodenem procesu skupaj z mentorjem, je osebnostno napredoval; zmanjševal je deficite in rekonfiguriral ranjene in še nerazvite dele osebnosti in je razrešil marsikateri konflikt, se znebil zavrtosti, saj se je soočal z novimi situacijami, ki jim še nikoli ni bil izpostavljen, in je svoj izdelek zaključil; torej se je v nečem na novo dogradil, razvil, zrastel, okrepil in povezal. Hkrati se je naučil novih veščin reševanja problemov, ki jih bo lahko uporabil kadarkoli v bodočnosti na različnih področjih življenja. Zdaj razume in ve, da se je problema mogoče lotiti na več načinov; ve, da lahko naredi napako; ve, da je lahko kreativen, ker je v dobri ustvarjalni izkušnji.

 

INTEGRACIJA

Ko so fragmenti bodočega izdelka prepoznani kot sestavni elementi nečesa novega, ko so med seboj usklajeni in povezani v novo enost, je postopoma tudi struktura osebnosti trdnejša, bolj integrirana, bolj prefinjena, bolj odrasla. Kar je bilo prej lahko groba razvojna skrenitev, lahko postane prefinjena oblika krivljenega kosa lesa in na osebnostni ravni samorazkriti izraz nove funkcionalnosti osebnosti, ki je prej ni bilo. Ko zna mladi človek integrirati fragmente izdelka v novo smiselno celoto, integrira tudi fragmente osebnosti v odraslejšo, bolj odgovorno podobo. Kar je bilo prej kup desk brez vrednosti, dobi izraz notranjosti posameznika. S premišljenim ustvarjalnim dotikom se ta les transformira v inovativni izdelek z lastnostmi lepega, skladnega, prefinjenega. In temu mlademu človeku na lepem ni več vseeno, kateri les bo uporabil in kateri spoj je primernejši, tako kot mu ni več vseeno, s kom se bo družil in kaj in kako bo nekaj počel. Zasluti svojo prihodnost, ki jo lahko kreira sam. Neodvisno, svobodno, samostojno. Začuti konstruktivno moč in vseobsegajočo podporo v tem, kar počne. Izraža se in medtem ko ustvarja, se tudi sam konfigurira. Integrira dele osebnosti v novo celoto, v podobo sebe, v identiteto. V nekem procesnem trenutku se zaveda sebe bolj jasno in odločno kot kdaj koli prej.

 

RAZKRITI JAZ

Če povzamem; dokončan izdelek je neka zaključena estetska in uporabna celota. Bolj ko je izdelek kreativen, več je posameznik vanj investiral svoje drugačnosti in razvoja in večji je na novo ustvarjeni del  integrirane osebnosti. Intrapsihični subjektivni svet je z izdelkom tako na nek način razkrit, postavljen na ogled vsem. Tudi intrapsihični del, ki je bil morda intersubjektivno zanikan, lahko tudi zasramovan kot nepopoln in neželen, je v novi podobi, v podobi izdelka in osebnosti lep. Subjektivni »nisem dovolj dober« se v ustvarjalnem procesu redefinira, sublimira, rekonfigurira, socializira oz. resocializira, integrira oz. reitegrira, konfigurira, konstruira oz. rekonstruira in stabilizira v nekaj, kar je subjektivno in objektivno priznano za »dovolj dobro«. Če je izdelek lep in skladen, potem je bila dosežena nova kvaliteta jaza, potem je osebnost bolj povezana, bolj strukturirana, bolj trdna, lepša. Intersubjektivno je s ponosom samorazkrito.

 

INTERVENCA

Naloga učiteljev – mentorjev je, da so zraven ves čas ustvarjalnega – razvojnega procesa in da individualno dovolj visoko, morda tudi malo višje, kot jo imajo učenci, postavijo mero zahtevnosti. Naloga učiteljev je tudi, da individualno ob pravem času dozirajo pravo mero nasvetov, navodil in spodbud, saj mladi človek lahko sprejme in integrira samo tisto, kar je v nekem trenutku usklajeno s stopnjo njegovega razvoja, da nek podatek, neko zahtevo ali navodilo lahko integrira v svojo osebnost. Zdi se, da ima učitelj mentor na nek način nemogočo nalogo, saj res ni mogoče dozirati prave mere pravega sredstva za pravega dijaka v pravem trenutku, ko pravzaprav nihče nima pojma, kako je ta mladostnik odraščal in v kateri razvojni fazi je na neki liniji svojega razvojnega procesa. Pa temu ni tako. Zavzeti, empatični, predani, zadovoljni, fokusirani in razvojno odrasli človek –  učitelj, ki razume in je ponotranjil ustvarjalni proces ter ceni vsakokratno razvojno točko učenca in ga spoštuje, spontano odmerja prave doze intervenc pravemu učencu ob pravem času.

 

ESTETIKA USTVARJENE INOVACIJE

Estetika samorazkritega je fenomen lepote osebnosti. Ne moreš ustvariti inovacije, ne da bi se izrazil in se hkrati razkril, kajti nihče drug ne more v svojem lastnem ustvarjalnem procesu narediti enakega unikatnega izdelka, kot si ga napravil sam v svojem procesu. Izdelek je inovacija in če je ta lepa in prijetna, morda uporabna ali zanimiva, je tudi osebnost, ki ga je ustvarjala, razvijala neponovljivo, lepo, prijetno, uporabno, inovativno osebnostno lastnost. Lahko je te entitete razvijala na novo, kot del zdravega razvoja, lahko je te lastnosti na novo razvila v smislu korekcije razvojnega deficita, lahko pa so na novo uporabljene lastnosti produkt razrešitve nekega intrapsihičnega konflikta. V vsakem pomenu je mladi človek, ki je ustvaril in končal inovativni izdelek, integriral več delov sebe v bolj zaključeno identiteto kot nekdo drug, ki ni končal svojega dela, ki ni ustvaril inovativnega izdelka, ki se ni spustil iz varnih, znanih poti v novo tveganje, v novo komunikacijo, v nov material, v novo tehnologijo, v nov odnos, v novo povezavo samega sebe s seboj.  Končani izdelek je integracija fragmentov, je produkt individuuma, je na nek način on sam, je prezentacija sebe ali vsaj delov sebe. Je inovacija. Končani izdelek pomeni zaključeno neko višjo razvojno stopnjo. Kar je na osebnostni ravni prej predstavljalo deficit ali razvojni konflikt, na ravni izdelka pa napako, postane sedaj, ko je ustvarjalni proces zaključen in je »besedilo« intrapsihičnega prečiščeno, to blagovna znamka, ki kaže karakter osebnosti.

 

OSVOBODITEV

Dejstvo je, da ljudje, ki so kadarkoli in kakorkoli ustvarili nekaj novega, smiselnega, lepega ali uporabnega v strukturiranem ustvarjalnem procesu, lahko z veliko večjo gotovostjo trdijo: jaz sem jaz in vem, kdo sem.

Ko bodo mladi iz naše šole odšli v svet, bodo že imeli svojo unikatno stvaritev (referenčni izdelek in sebe kot osebnost) in bodo vedno lahko pogledali nazaj, kdo so bili takrat, ko so kreirali svoj prvi inovativni izdelek. Zato bodo lahko vedeli tudi, kdo so danes v tej nepredvidljivi prihodnosti in kaj hočejo doseči jutri. Želja po ustvarjanju, samorazkrivanju in estetiki bo ostala njihova pot in cilj osebnostne in profesionalne rasti ter človeške osvoboditve.