Leteti brez kril ali izziv planiške klotoide

Marta Jenko, junij 2018

 

ŽELJA

Nikoli prej in nikoli potem nisem čutila takšne neustavljive privlačnosti in hkrati takšnega strahu pred globino kot tistega poletnega dne na vrhu planiške letalnice. Od vznožja proti vrhu me je pogled vodil od trebušastega paraboličnega doskočišča oz. doletišča visoko gor do ozke brvi zaletišča. Pomislila sem, kako nenavadna oblika v svojem zgornjem delu skakalcu ne omogoča nobenega spodobnega svobodnega manevra, razen 133 metrski čepeči spust po dveh zaledenelih smučinah do odskočne mize, rampe, kjer se prične let. Let, ki verjetno daje občutek svobode in je želja človeka od mitičnega Ikarja naprej. Pojem za doseganje nemogočega, nečesa, kar je povezano s čarovnijo. In na koncu moj pogled pristane na široki, narobe obrnjeni obliki črke U z malo prifrknjenimi robovi, ki letalcu omogočajo zaviranje in ustavljanje, pristanek v realnost tukaj in sedaj. To je letalnica. Planica. Naprava, ki jo je osnoval inženir Bloudek, mož s preloma stoletja, po očetu Čeh, po mami Slovenec, ki je v Pragi študiral najprej slikarstvo, nato dokončal študij strojništva in načrtoval našo prvo veliko skakalnico v Planici. Kje je ta človek našel Planico na robu naše dežele in od kod mu ideja o tej krivulji, ki omogoča letenje?

 

JE SVOBODA

To kar je bilo pred mano, to je izraz svobode misli in znanja, poguma in drznosti, oder za letenje v praznino neporaščene ravnice pod Ponco. To je naprava, ki omogoča izbrancem leteti 250 in več metrov daleč brez kril.

 

PLANICA

Beseda planica po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni svet brez drevja in grmovja in je ženskega spola. In ko si tam, v Planici, napisani z veliko začetnico, res začutiš, da je to  goličavi svet med Tamarjem, Poncami in Podkornom. Očitno je bil ta svet takšen že stoletja pred nami, da je ohranil svoje prvotno ledinsko ime, ki ga lahko razlagamo z grškim in latinskim poreklom. Starogrško pomeni »planos« – πλάνος potepati se, premikati se. Latinski »planus« pa označuje ravnino. In  že smo  na ravnici brez drevja in grmovja, v Planici. In če interpretiramo geografsko ime Planica preko starogrške besede aer + planos – drseti skozi zrak (ἀήρ – aēr  zrak), potem lahko ugotovimo, da se v Planici zaradi korena, ki ga beseda nosi, preprosto mora leteti. Kaj pa drugega?! Planica je torej mnogo več, kot le blagovna znamka sladoleda.

 

JE LETENJE

Še vedno sem zgoraj, na robu najvišjega zaletišča. Kot bi stala na robu vesolja. Spomnim se na padalca Baumgartnerja, ki je skočil na Zemljo z višine 40.000 metrov! In potem pomislim na skakalca v zimi, ki na vzletišču, z obrazom zavidljivega, verjetno navideznega miru sedi na tisti leseni prečki, ki visi kot zobotrebec med dvema zobnima prostorčkoma ter čaka na znak trenerja, na zamah z zastavico, ki prihaja iz čisto prave kontrole letenja. Še prej si razrahlja očala in tleskne z rokami po stegnih. Ritual moči, magični gesti, razvada ali koncentracija za let? Vdihne, odrine in takoj zatem z več kot stotimi kilometri hitrosti na uro drvi v praznino, v ravnico zraka brez drevja in grmičevja seveda. Miza je prostor, kjer se naklon nekoliko zravna. Skakalec se zniža in podlaga se hip zatem neizbežno skrajša. Samo en trenutek je pravi za odriv. Mišice se napnejo v skrajno amplitudo in opora, ki telo drži navzgor, v neki točki izgine. Skoči v prazen prostor. In nato… leti, plove, drsi skozi zrak, z mikrogibi uravnava ravnovesje med vzgonom, silo teže in gravitacijo Zemlje. Nenavaden splet fizikalnih lastnosti in psihološkega miru. Ne vem, ali diha ali hibernira ali preprosto počiva na zračni preprogi nevidnih molekul kisika in dušika, ki ga podpirajo in nosijo stran od izhodišča. Brez kril, brez tal, sam. Pluje po nečem, kar nima barve, vonja in okusa, pa ni voda. Nikoli ne bom vedela.

 

JE PRISTANEK

Čas teče, sekunde gredo naprej. Nato pa kot ptič, spomnila sem se na islandske ptice mormone, »puffine«, ki spustijo nožice ven iz svojega trebuha, da bi se ustavili na skalni čeri ali pa zvezno zajadrajo na gladko grbino rastočega vala. Pri letalcih gre pravzaprav vse precej bolj galantno. Spustijo se v izpadni korak iz nečesa, kar je podobno letenju in prostemu padu hkrati. Verjetno skoraj nevzdržen pritisk potisne telo z mišicami in kostmi ter z vso vodo vred, ki jo vsebujemo, ob trdo snežno podlago. Samo človek je, nič več kot to. Varen pristanek je na koncu cilj, ki prekine mistični let. Prevelika moč, želja ali dolžina, bi ga uničili. Odločiti se mora takrat, ko je še debelih pet metrov nad podlago, da bo zaključil svoj let, svoje sanje lebdenja ter se bo spustil in pristal. Preračunavam, preračunavam, preračunavam…

 

 

DA BI ZAČUTILI

In peljali smo jih tja gor v Planico na začetku šolskega leta, naše dijake, da bi videli, zavohali, haptično začutili, okusili in doživeli ta posvečeni prostor letenja v Planici, da bi našli stik z naravo, s seboj, z mentorjem – trenerjem, ki jih bo vodil v naslednjih mesecih na njihovi poti do izdelka.

 

 

ŽIVLJENJE

Hočemo, da začutijo to privlačnost globine in čarovnijo letenja, da začutijo svojo željo, da bi na nek način vzleteli,  da uvidijo moč svojega potenciala v tem meglenem jutru in zanos svojih sedemnajstih let. Ko bodo okusili tesnobo, dvom in čarobnost tega zaletišča, bodo v sebe morda vnesli nek sprožilec, ki jim ne bo dal več miru in iz katerega se bo razvila ideja o novi kreaciji lesa. In da ne bi bilo prelahko, da ne bi bila Planica samo izlet z znanim ciljem, ki se konča v učilnici in delavnici, jih je mentor postavil pred izziv: krivulja, morda klotoida, pa naj bo planicoida, bo sestavni del elementa ali celote izdelka, robni pogoj, ki oteži proces rasti in ga hkrati plemeniti. Tudi v življenju so ovire. Ponujamo izkušnjo, da ta mladi človek v svojem življenju pred svojim prvim letom najde nekaj v sebi ali izven sebe, kar je kompleksno in simetrično, kar bo omogočalo in zdržalo radialni pospešek in se varno izteklo v točki stabilnosti. Če leti mentor, leti za njim cela jata. In mentor, ki si upa učiti leteti celo jato, nauči svojo jato sanjati, nauči jo tehnik odrivanja, letenja in varnega pristajanja. Smer je klotoida, planicoida in vse vmes, čemur rečemo življenje.

 

MENTOR VE

Trener – mentor, ki ve več, ker vidi celoto, jih bo vodil v naslednjih mesecih čez praznino niča brez drevja in grmičja, čez kaos fragmentov, čez krhkost šibkih povezav in nemogočih izbir, s kosom lesa v mislih, skozi negotovo pot, za katero ne vedo, kam jih bo pripeljala. Kot skok z roba vesolja. Ne veš, kaj te čaka. Tega pač nihče ne ve natančno. Tudi mentor ne ve, kam bodo prišli. Ve pa nekaj; vsak za sebe, na svoj način, bodo gazili, pluli, se plazili, zravnano hodili, plavali, bredli ali leteli.  Mentor pozna nekaj, kar daje varnost in pripelje na cilj. Pozna proces, korake, stopnje, ki jih morajo usvojiti ti mladi, da bodo lahko napredovali in rasli kot ljudje in strokovnjaki v življenje, ki jih čaka na koncu doletišča.

 

ZA NASLEDNJI KORAK

Podobno kot pri skakalcih, mladi ustvarjalci postopoma usvojijo zaporedje nadgrajujočih korakov: v neki točki se pojavi ideja,  prostolebdeča  misel. Trening je risanje zasnov in preverjanje realnih možnosti v spojih in obliki. Sedenje na letvi je kot plato in odpor pred nečem velikim, ko še ne potegneš prve črte na svoji risbi ali pa si naredil že pol načrta in sedaj ne veš, kaj bi s tem. Odriv in spust v praznino je kot odločitev za nekaj več. V fazi izvedbe nastajajo v delavnici orisi kontur bodočega izdelka, materializacija fantazij v času, ki je skoraj bodočnost. Novi sestav elementov čaka še zadnjo površinsko obdelavo in pristanek v doskočišče ponuja sprostitev napetosti. Še razstava avtorskega eksponata v izteku in skrivnost je razkrita na otvoritvi razstave. Solze sreče in žalosti v očeh olajšanja. Iztekel se je čas, ko si bil v varni coni, ko je bil mentor zraven ves čas, ko je program življenju diktirala šola.

 

PREBUDILI SE BODO IZ SANJ

Spet je tu nova izhodiščna točka. Matura. Jutri, ko se bodo prebudil iz sanj, bodo spet zgoraj na nekem drugem vzletišču. Nekateri bodo zajadrali v zahtevne projekte, kot bi si izbrali velikanko, nekateri bodo ostali skakalci in iskalci resnice na nižjih odskočiščih. Kdor bo skočil, v zraku ne bo obstal. Na nek način bo pristal in takrat bo razumel več in bo vedel več, kot je lahko vedel na začetku, kot je vedel tistega meglenega jutra v Planici.

 

 

KER VERJAMEMO VANJE

Aplavz v dvorani Sokolskega doma je sporočil novico, da so ti mladi poleteli, da so se naučili ravnati z lesnimi molekulami, da so se naučili odriniti, vzleteti, leteti dlje kot do prve čeri ter varno pristati. To je temelj. Njihovi izdelki predstavljajo polet v odraslost, v podjetnost, v  tveganje in v samostojnost. Leteti brez kril je umetnost nemogočega. Podobno, kot je entuziastu Bloudku, študentu slikarstva, enkrat na nekem drugem letu, v nekem drugem času uspelo spreminjati meje mogočega v letalstvu, avtomobilizmu in športu, ker je verjel, da je mogoče leteti brez kril, tako uspeva našim dijakom, ker mi odrasli verjamemo v njihova krila.

 

ŽIVLJENJE JE USTVARJANJE. ŽIVLJENJEJE KLOTOIDA.