Bolezen

– je neobičajno stanje organizma, ki se kaže v porušenem ravnotežju in se izraža v disfunkcionalnosti oz. bolečini na telesnem ali  duševnem področju. Vzroki za psihično motnjo so lahko v strukturi osebnosti, v stresogenih faktorjih, v telesu samem ali v kombinaciji navedenega. Duševne težave in bolezni je mogoče lajšati in zdraviti z zdravili ali/in s psihološkimi načini, med katere sodi tudi psihoterapija.

Brezvoljnost

– je stanje, ko daljše obdobje nimamo volje in motivacije, da bi počeli nekaj, kar nas je prej veselilo. Opuščamo aktivnosti, ki so prej zapolnjevale naše življenje. Če se ob brezvoljnosti nizajo še druge težave in se kakovost vašega življenja slabša, je prvi korak iz te stiske lahko obisk psihoterapevta. Skupaj bosta raziskala sprožilce in tudi razloge za brezvoljnost, ki ležijo morda globlje v vas.

Čustvena bolečina

– psihična bolečina – je trpljenje, ki ga spremljajo močna čustva žalosti, nemoči, izgube, strahu, jeze, nesmiselnosti, lahko tudi telesne bolečine ali nezavedna destruktivna vedenja, kot so nesreče ali poškodbe. Ni potrebno, da se mučite sami, poiščite psihoterapevta, ki bo slišal, razumel in pomagal.

Čustvena stiska

– duševna stiska – psihična bolečina – je trpljenje, ki ga spremljajo močna čustva žalosti, nemoči, izgube, strahu, jeze, nemira, nesmiselnosti, lahko tudi telesne bolečine ali nezavedna destruktivna vedenja, kot so nesreče ali poškodbe. Ne pustite, da se vam zmanjša kvaliteta življenja, izberite psihoterapijo!

Dolgotrajna žalost

– je čustveno stanje, ki se lahko razvije ob izgubi nekoga ali nečesa. Žalost lahko ohromi naše življenje in se lahko stopnjuje v obup ali misel na samomor. V medicinski diagnostiki je dolgotrajna žalost lahko prepoznana tudi kot depresija. Zdravnik in psihoterapevt sta strokovnjaka, ki lahko pomagata.

Identitetna kriza

– je stiska, ko v nekem obdobju izgubimo vedenje o tem, kdo smo, kaj hočemo, katere so naše življenjske usmeritve in prioritete, kdo so ljudje, ki jih želimo imeti ob sebi? Identitetna kriza se običajno pojavi na življenjskih prelomnicah, ko iščemo nov smisel življenja ali želimo osmisliti razloge za dogodke iz bližnje preteklosti, da bi vedeli, kaj bomo počeli v prihodnosti. Začnite s psihoterapijo danes, za vaš boljši jutri!

Izbruh – acting out

– je udejanjanje, odreagiranje nakopičene skrite stiske po principu ugodja. Je realizacija agresivnih impulzov z nezavednim namenom razbremenitve psihičnega pritiska. Dovolite si o tem govoriti s terapevtom!

Izgorelost

– je podaljšan odziv na kronične stresorje s telesnimi, čustvenimi, vedenjskimi in kognitivnimi simptomi. Izgorelost pomeni, da nam zmanjkuje energije. Libidni in agresivni pogon se ustavita in naprej ne gre več. Včasih je okoliščine težje spreminjati kot sebe. S psihoterapijo izberemo spremembo za sebe.

Izguba interesa

–  pomeni opuščanje aktivnosti, ki so nas še nekaj tednov nazaj veselile in privlačile. Je opuščanje skrbi in razmišljanj o nam pomembnih ljudeh, stvareh, dogodkih. Posledice so lahko kompleksne, kadar gre izguba interesa v smeri opuščanja delovnih oz., družinskih obveznosti, ter aktivnosti, povezanih z zdravjem ali zdravljenjem. Ni treba, da se sprijaznite in opustite vredne stvari in odnose. Pokličite psihoterapevta!

Izguba samospoštovanja

–  nizko samospoštovanje – je lahko osebnostna poteza, lahko pa je težava, ki nastopi v nekem obdobju v zvezi z našimi pričakovanji do nas samih ali pričakovanji drugih do nas. Samospoštovanje lahko izgubimo, zaradi realnih ali osebno doživetih neuspehov, vezanih na naše zmožnosti in sposobnosti, zaradi odnosov, ki so nam dragoceni in se spreminjajo. Povrnite si samospoštovanje v odnosih z ljudmi, ki vas cenijo! Ena takšnih, zaupanja vrednih oseb, je tudi vaš psihoterapevt.

Konflikti v odnosih

– konflikt je stanje neusklajenosti nasprotujočih si motivov. Konflikti so lahko posledica večjih čustvenih obremenitev ali nerazrešenih intrapsihičnih vsebin iz primarne družine. Lahko so posledica nezadovoljivega delovnega okolja, povečanega stresa, neželenih sprememb v življenju, različnosti v osebnostni strukturi ali značaju ljudi. Če želimo konflikt razrešiti, se moramo spopasti s frustracijami in ovirami. Zakaj se ne bi pogovorili o tem s psihoterapevtom? Odnosi so dinamična kategorija. Spreminjajo se.

Ločitev partnerjev

– razveza, je sprememba, ki vpliva na oba partnerja in na člane družine, ki so soočeni z ločitvijo. Težave lahko izhajajo iz novih okoliščin, iz občutji krivde ali jeze, iz izkušenj iz primarne družine, morda iz osebnosti. Kadar se z novim načinom življenja spreminja tudi bivalno, delovno ali šolsko okolje, se razdeli premoženje in se rešuje še skrb za otroke, je to velik zalogaj. Ločitve so  povezane z izgubami, zato so jeza, strah in nemoč pogosto čustva, ki nas hromijo. Pokličite psihoterapevta!

Ljubezenske težave

– so tiste težave, ki so povezane s tem, koliko bližine zmoremo. Kako vemo, da ljubezni ni več? Kaj lahko naredimo, če smo navezani v odnosu, ki je za nas škodljiv? Zmoremo zapustiti? Ali upamo in smo zmožni najti novo osebo v življenju? Ljubezen nas definira bolj, kot bi hoteli vedeti in razmeti. Odnos z našimi starši je model za kasnejše ljubezenske zveze, zato se je o tem vredno pogovarjati.  Povejte svojo zgodbo psihoterapevtu in to bo lahko prvi korak k spremembi na bolje!

Misel na samomor

– je stanje popolnega brezupa, povezanega z občutji zapuščenosti, nevrednosti. Gre  za preplavljenost z mislimi, da smo slabi kot ljudje, da smo naredili nepopravljivo škodo, da nismo vredni živeti. Običajno gre za tako močno čustveno stisko, da ne vidimo izhoda, zavest se zoži. Če mislite, da vaše življenje nima več smisla, povejte nekomu, najbolje strokovnjaku, psihoterapevtu, ali prijatelju, kaj doživljate. Ko najdete sogovornika, lahko ugledate drugo plat, izven svojih misli in lahko začutite izbiro za sebe. Ne odlašajte! Poiščite pomoč!

Neodločnost

– je lahko osebnostna značilnost, je razvojna karakteristika najstnikov, lahko je destruktivna ovira, ki nam sporoča, da težko izberemo eno in opustimo drugo možnost. Če se neodločnost pojavi v novih zahtevnejših življenjskih okoliščinah, lahko obremeni in blokira osebnost. Neodločnost je lahko vzrok, da se odločite za psihoterapijo.

Nespečnost

– je lahko psihična motnja, znak telesne bolezni ali pa je znak, da se intenzivno ukvarjamo s pomembnimi vprašanji, odločitvami, dvomi, skrbmi in je vznemirjenje tako močno, da je prizadet ritem spanja. Ko nespečnost postane kronična in so prisotni tudi spremljajoči simptomi, to nemudoma povejte svojemu osebnemu zdravniku in poiščite psihoterapevta!

Neuspešnost na delovnem mestu

– je lahko posledica različnih razlogov, dejstvo pa je, da je služba pomemben del našega življenja, zaradi materialnega vira in samopodobe, ki nam jo delo lahko krepi. Delovno okolje je pomemben socialni faktor, ki je tudi storilnostno naravnan, zato se težave, ki jih imamo, lahko najprej pokažejo na službenem področju. Neuspešnost ali nezadovoljstvo v službi, je razlog za obisk psihoterapevta.

Neuspešnost v izobraževanju

– je lahko posledica različnih razlogov, dejstvo pa je, da je izobraževanje pomemben del našega življenja, predvsem zaradi investicije v prihodnost in v samopodobo, ki nam jo izobraževanje lahko krepi. Zaustavitev napredovanja na področju šolanja in nezmožnost zaključevanja zastavljenega cilja na tem področju, lahko kažeta na težave z osamosvajanjem in prevzemanjem odgovornosti. Ker je v času izobraževanja še vse življenje pred vrati, ni vseeno, kakšen bo start. Poiščite pravo smer skupaj s psihoterapevtom!

Nezmožnost stopiti v odnos

– je lahko strah pred bližino in predajanjem, ki sta sicer primarna potreba vsakega od nas. Če smo bili ranjeni ali prikrajšani za ljubeč odnos v otroštvu, ne glede na to, da so nam starši dali, kar so imeli  dati v najboljši meri,  lahko trpimo v odrasli dobi zaradi bližine, ki je predaleč, ki boli, ker je preblizu, ker je ni, ker ogroža ali ker je mogoča zapustitev. Odnos s psihoterapevtom, bo za vas odnos, ki vas ne bo ogrozil. Psihoterapija je drugi peskovnik za gradove, ki se jim reče povezanost. Pokličite!

Nočne more

– hude sanje, ki se ponavljajo noč za nočjo in nas vznemirijo, lahko postanejo razlog za slabo prespanost, brezvoljnost, slabšo koncentracijo. Sporočajo nam, da imamo v sebi hude notranje boje, da smo lahko na neki ravni življenja ogroženi, preganjani, kaznovani, osramočeni, nezmožni. Lahko, da nočne more karikirajo drobce naših čustev, ki bi jih radi zanikali. Zapisujte si sanje in govorite o njih. Preverite v psihoterapiji, zakaj ste jih sami naredili takšne!

Občutki manjvrednosti

– so pogosto trajni občutki, ki se jih spomnimo še iz prvih razredov osnovne šole. Lahko naštejemo dogodke iz otroštva, kjer smo dobili občutek, da nismo vredni, da bi si vzeli starši čas za nas in za naše potrebe, da nismo vredni njihove pozornosti in ljubezni. Težko je verjeti vase, če nosimo s seboj nahrbtnik manjvrednosti že iz otroštva. Razpakirajte ga v psihoterapiji in zmečite iz njega nepotrebno breme.

Obup

– je zgoščena žalost, nemoč in nezmožnost, da bi se potolažili. Obup je nekaj, kar pride običajno nad nas v zelo težkih okoliščinah, ki se zgodijo proti naši volji in odločilno posežejo v naša življenja. Res je, da pogosto ne moremo spremeniti okoliščin, lahko pa vsaj malo spremenimo način, kako gledamo na težave, kako jih doživljamo in kakšne perspektive uvidevamo. Psihoterapija se dogaja v varnem okolju, zato vas opolnomoči. Psihoterapevt vam bo pomagal omiliti občutja obupa in nemoči, da boste lahko prevzeli več kontrole nad svojim življenjem.

Odvisnost

– je plašč, ki nas prekrije, da ne vidimo več drugega, kot samo tisto, kar nas potolaži, pomiri, zadovolji. Za pravo zadovoljitev sebe, bi porabili veliko truda, obstajajo pa hipne močne zadovoljitve, ki zadenejo in, kot se morda zdi na prvi pogled, ne zahtevajo večjih naporov; alkohol, droge, igre… Odvisnost sčasoma opustoši osebnost in v nekem trenutku nas življenje z nepovratnimi izgubami spomni na to, da ne zmoremo obvladovati samih sebe in svoje odvisnosti. Izgube nas prisilijo, da se ustavimo. Zdravljenja odvisnosti brez strokovne pomoči ni. Ko vzpostavite abstinenco, se pogovorite, kakšna terapija, bi bila za vas najprimernejša. Pokličite strokovnjaka!

Osamljenost

– je občutek, da smo sami, da nas nihče ne potrebuje, da nas nihče ne pogreša, da nas nihče ne razume, da nikomur ne pripadamo in ne pomenimo. Včasih se počutimo osamljeni sredi ljudi, ki jim pripadamo. Ko se v osamljenost prikradejo še občutki nevrednosti, je zadnji čas, da vzpostavimo nekaj bližine vsaj s psihoterapevtom.

Pasivnost

– je lahko podobna brezvoljnosti, le da pasivnost lahko okupira, ne samo naše vedenje, ampak tudi  naša čustva, mišljenje in postane splošna drža na različnih področjih življenja. Pasivnost lahko pomeni opuščanje osnovnih varnostnih principov npr. varne vožnje z osebnim avtomobilom. Če se za masovno pasivnostjo skriva potlačena agresija, govorimo o pasivni agresivnosti, ki lahko pomeni direkten napad na našo integriteto oz. na naše življenje. Ne odlašajte, v psihoterapiji se soočite s pasivnimi  deli sebe!

Poroka

–  je začetek skupnega partnerskega življenja in predstavlja veliko življenjsko spremembo. Kako bomo novo skupnost zaživeli je odvisno od naših pričakovanj in osebnostne strukture zakoncev. Razočaranje se lahko pokaže kmalu potem, ko mine zaljubljenost. Takrat se začnemo spraševati, kaj smo naredili narobe, česa nismo videli? Kako spremeniti odnos s partnerjem, kako najti vzvode povezanosti, da bo mogoče ohraniti to zvezo ali kdaj zaključiti odnos, če postane nevzdržen, je vprašanje mnogih parov. Ljubljena oseba ima velik vpliv na nas, ker gre za zelo bližnji odnos. Razlogov za obup ali razhod ni, preden se ne spoznate s svojimi bolečinami in zmožnostmi, in preden se  v psihoterapiji ne naučite, kako lahko investirate v sebe in v odnos.

Rojstvo otroka

– čustvena stiska. Rojstvo otroka je ena najbolj srčno pričakovanih dogodkov v življenju. Običajno je rojstvo otroka vezano na moškega in žensko, ki sta pred tem zgradila odnos povezanosti in zaupanja in v tem odnosu vsak zavzema svojo pozicijo. Ko se rodi otrok, naj se pripravljamo še tako skrbno,  je to izkušnja, v kateri se na začetku težko znajdemo. Otrok, ki se rodi zahteva na lepem vso pozornost matere. Ne glede na to, kako ozaveščen je moški, izgubi pozornost svoje ženske, začasno izgubi tudi njeno telo. Na strani ženske govorimo o navalu hormonov, ki omogočajo simbiozo z otrokom, kar pomeni, da ženska izgubi del svoje racionalnosti, da se lahko kot samica preda svojemu mladičku. Da bi to zmogla, postane neskončno čustveno in zaznavno občutljiva in že vsaka malenkost jo spravi iz tira. Odgovorna je za novo življenje in včasih je tako izčrpana, da ne vidi ničesar več, razen počitka. Moški na lepem ne prepozna več svoje ženske v tej predani mami, ne vidi svoje vloge v tej diadi matere z otrokom. Postane vznemirjen, jezen, zavisten in nepotrpežljiv. Stanje se še poslabša, če se rodi otrok, ki veliko joka in ima zdravstvene ali razvojne težave. Tudi na strani matere se dodatno lahko razvijejo težave z dojenjem, kronična preutrujenost in depresija. Poiščite pomoč psihoterapevta! K meni lahko pridete tudi skupaj z dojenčkom!

Skupno življenje odraslih otrok s starši

–  je situacija, ko odrasi otroci ostajajo doma pri starših, tudi ko doštudirajo, se zaposlijo oz. ne dokončajo študija in so starejši npr. od 26 let. Razlogi za to so lahko ekonomski, socialni ali kateri drugi, bistvo pa je, da so v ozadju vedno tudi psihološki dejavniki, kot so: prevladujoči princip ugodja na strani odraslega otroka, posesivnost staršev, starostna nemoč staršev, občutja krivde, ki priklenejo odrasle otroke na svoje starše tako, da se te niso zmožni ločiti od njih. Povežite se s psihoterapevtom, ki vam bo pomagal pri separaciji in pomiritvi s tem, da lahko vi in starši, živite ločeno, vsak svoje odraslo življenje in ostanete povezani.

Slaba koncentracija

– je težava, ki ovira predvsem področja, kjer smo zavezani k storilnosti in k rezultatom. Slaba pozornost pomeni, da se težko osredotočimo, slaba koncentracija pa pomeni, da ne zdržimo časovno dovolj dolgo pri stvari. Razlogi tičijo v bioloških temeljih vaše osebnosti, morebiti v manjši motivaciji, lahko v težavnih življenjskih okoliščinah, katerih vzrok je lahko nespečnost, telesne bolezni in drugo. Zdravnik naj preveri stanje vašega telesa, klinični psiholog lahko diagnosticira psihološke dejavnike, psihoterapevt pa vam bo pomagal razkriti in pozdraviti psihološki vzroke vaše slabše koncentracije.

Slaba samopodoba

– samopodoba – je tisti del nas, ki nam daje informacije  o tem, kako doživljamo sebe. Na dobre temelje jasnega zavedanja, da sem jaz in nisem ti in da sem drugačen od drugih in hkrati primerljiv, je mogoče nacepiti poklicno identiteto, partnersko identiteto, starševsko identiteto in druge identitete. Vedno pa ne gre zlahka, saj naši temelji običajno niso tako trdni, da bi zdržali vse pretrese, s katerimi nas preseneča življenje. Da bi lahko povezali vse raznolikosti vseh naših identitet v doživljanje sebe, potrebujemo konstanten razumevajoč odnos. Pokličite psihoterapevta!

Slabo funkcioniranje

– je stanje relativne neučinkovitosti na različnih področjih, ki ga opazite sami ali ga opazijo drugi. Posameznik ni zmožen pravočasno začeti, končati opravil in jih opraviti brez težav in napak in ne prepozna, zakaj so se stvari poslabšale. Posledični neuspehi in kritike načenjajo našo samopodobo, aktivirajo občutja krivde in nemoči. Že spoznanje, da slabo funkcioniramo, je lahko začetek tega, da nekaj spremenimo. Skupaj s psihoterapevtom bosta raziskala stopnjo vašega prakticiranja, odkrivala bosta orodja, da boste bolj razumeli, kaj se vam dogaja, kaj lahko naredite za sebe in kje lahko najdete vire pomoči!

Smrt v družini

– je dogodek, ki ga je težko sprejeti, razumeti in z njim živeti. Smrt je totalni rez, je dokončna ločitev. Popolnoma normalno človeško je, da nas spravi v žalost, obup, nemoč. Kadar nas ohromi za dolgo časa, kadar nas naredi nezmožne živeti naprej, kadar žalovanja ne moremo zaključiti ali sploh z njim začeti, potem pridite v psihoterapijo, kjer boste lahko spregovorili o vsem, o čemer z domačimi ne morete!

Staranje – izguba mladosti

– je sicer naravni pojav, vendar ga spremljajo posledice, kot so zmanjšanje in izguba zdravja, telesne lepote, gibljivosti, kognitivnih zmožnosti, splošne funkcionalnosti, osebnostne moči, možnosti vplivanja in odločanja o sebi. V pozni starosti ne moremo več opravljati poklica, upravljati premoženja, lahko izgubimo dom in pomembne osebe. Ker izgube običajno prihajajo v svežnjih, lahko starost povzroči različne duševne stiske in težave. Psihoterapija je mogoča tudi v zrelih letih in izkušnje so dobre. Pokličite!

Strah pred boleznijo

– je tista vrsta strahov, ki jo sproži bolezen sama ali misel nanjo. Ob čustvih nemoči, skrbi, izoliranosti, ob soočanju z zdravljenjem ali z opustitvijo zdravljenja, morda tudi z omejitvijo časa, ki ga ima bolnik še na voljo, je nemogoče ohraniti integriteto nedotaknjeno. Strah pred boleznijo je lahko povezan s strahom pred neznanim in nezmožnostjo, da bi se borili in  prevzeli kontrolo nad lastnim življenjem. Strah ne pomeni odsotnosti poguma, je znak, da smo ogroženi, realno ali v mislih, da smo nesigurni, kar v psihoterapiji lahko obravnavamo.

Strah pred izgubo partnerja

– je lahko strah, da bomo izgubili tistega, ki je del nas samih. Strah je lahko povezan z idejo, da sami ne moremo živeti. Strah se lahko zmanjša, ko spoznamo svoje kapacitete, ko vidimo možnosti razreševanja težav, ko prevzamemo nekaj kontrole nad situacijo. Ko sprejmemo odločitve, pravzaprav šele ugotovimo, kaj je sploh mogoče storiti in česa ne. Lahko se celo izkaže, da je vaš partnerski odnos nevzdržen in da vaš strah pred izgubo, pomeni  prikrito željo, da bi se ta odnos končal. Gordijski vozel partnerstva, lahko razvozlavate skupaj s terapevtom, saj se sami, običajno vrtimo v ozkem krogu znanih misli in odgovorov.

Strah pred samoto

– je dejstvo ali misel, da smo ali bomo ostali sami, brez pomembnih ljudi okoli sebe. Če živite sami, nimate sorodnikov, prijateljev, nimate stika s sodelavci, nimate se na koga obrniti,  z nikomer niste zares povezani, ste sami in to je dejstvo, ne samo strah. Da bi svoj čas nekako porabili, se zatekate v vedenja in rituale, ki vas začasno zamotijo, ne prinesejo pa vam olajšanja. V psihoterapiji se lahko s terapevtom redno srečujete in se pogovarjate.

Stres

–  je čustveni, duševni, telesni in vedenjski odgovor posameznika na morebitno škodljiv stresni dejavnik. Stres ima lahko negativne duševne in telesne posledice, lahko pa je pozitiven, ker nas angažira za »beg in boj« v pravem trenutku. V psihoterapiji se lahko spopademo s psihološkimi vzroki in posledicami škodljivega stresa, kar pa seveda lahko pozitivno vpliva na naše telesno, duševno počutje in vedenje. Pokličite!

Telesne bolečine s psihičnimi vzroki

– imenujemo tudi psihosomatika. Govorimo o spektru telesnih težav, brez medicinsko dokazanih telesnih razlogov. Glava je zdrava, a boli. Kadar naše nezavedno ne dovoli, da bi začutili in s čustvi izrazili svoj odnos do obremenilne realnosti, bo bolečina preskočila mimo čustev na telo. Tako telo postane varovalka, ki da človeku v stiski prostor in dovoljenje za ukvarjanje s seboj. Včasih je lažje prenašati telesno bolečino kot duševno trpljenje. Čustveno ranjeni ljudje, si sami ne morejo pomagati, kot si tudi zlomljene noge, ne moreš oskrbeti in pozdraviti sam. Enako je z zlomljeno dušo, ne moreš je zakrpati sam. Lahko pa jo celiš skupaj s psihoterapevtom!

Težave z nadrejenimi

– so pogoste težave zaposlenih in zaposleni smo večinoma vsi. V službi so lahko težavni delovni pogoji, nadrejeni, sodelavci. Ponavljajoče slabe izkušnje z avtoritetami na različnih delovnih mestih, nam pokažejo, da se morda tudi sami nevede konfliktno odzivamo. Če nadrejenih ne moremo spreminjati, lahko spreminjamo sebe. Skupaj s terapevtom, lahko postanete sam svoje sreče kovač!

Travma iz otroštva

– je ranjenost, ki običajno izhaja iz ponavljajočih težkih situacij iz otroštva. Zavrnitev in zavračanje v otroštvu, lahko v odrasli dobi postaneta življenjski drži in način reševanja konfliktov. Travne, povzročene pred otrokovim govorom je težje prepoznati in jih je težje pozdraviti, ker govorimo o spominu, ki je vezan na občutke in zanje oseba ne pozna besed. Kljub omejitvam, ima psihoterapija veliko možnosti za reparacije zgodnjih izkušenj, ki so nas oblikovale.

Trpljenje

– telesno in psihično – glej čustvena bolečina – čustvena stiska – travma – izguba.

Zmedenost

– je pojav dezorganizacije človeškega psihičnega aparata. Normalo je, da smo zmedeni v novih nenadnih situacijah, težava pa je, če smo zmedeni v vsakodnevnem življenju, ob običajnih opravilih, izzivih, problemih, ki smo jim bili v preteklosti kos brez večjega truda. Masovna zmedenost in nesigurnost sta razloga, za obisk osebnega zdravnika, ki bo odredil medicinske preiskave. Če bodo izvidi brez posebnosti, je to prilika za obisk psihoterapevta.

Žalovanje

– je proces poslavljanja in pridobivanja zmožnosti živeti brez umrle osebe. V procesu žalovanja dejanski stik z umrlo osebo pretvorimo v notranjo podobo te osebe, v spomin. To je težka in dolgotrajna naloga, proces pa boleč. Ljudje imamo različne kapacitete za žalovanje. Če smo ob smrti bližnjih oseb predvsem jezni in besni, so to znaki, ki govorijo o tem, da potrebujete podporo, da bi se  okrepili do te mere, da boste lahko začeli žalovati. Žalovanje je normalen proces, ki pa se, kadar traja  predolgo in ga spremljajo bolezenski znaki, lahko prevesi v bolezen. Izberite psihoterapevta!

Živčni zlom

– čustveni zlom – strokovnjaki ga poimenujejo tudi dekompenzacija, je točka, ko se naše normalno psihofizično funkcioniranje ustavi oz. prekine, zaradi nečesa, kar doživimo kot prekomerni stres. Živčni zlom se sicer lahko pomiri z zdravili, vendar vzroka za kolaps zdravila ne pozdravijo. Ni nespodobno biti nemočen, neodgovorno je, da si ne pomagamo! S psihoterapijo boste lažje  kos svojemu življenju! Pokličite terapevta!

Agresija

– je psihična energija, je gon, ki razločuje, ločuje. Po naravi je agresija lahko destruktivna ali konstruktivna; kadar je destruktivna, govorimo o nasilju, kadar je konstruktivna, govorimo o prodornosti in učinkovitosti. Agresivni gon je nasprotni pol libidnemu gonu.

Ambivalenca

–  je prisotnost nasprotujočih si teženj privlačnosti in odbojnosti, predstav, čustev, želja, motivov. V ozadju ambivalence delujejo različne osebnostne strukture istočasno, npr. ID  in EGO.

Analitična psihoterapija

– je globinska metoda psihološke pomoči, ki raziskuje vzroke stisk, težav in motenj in jih odpravlja. V dolgotrajnejšem procesu dograjuje deficitarna osebnostna področja, nevtralizira impulze in odpravlja intrapsihične konflikte. Dober rezultat predstavljajo: pomiritev, večje kapacitete za reševanje težav v odraslem življenju, bolj povezana osebnost, boljši socialni odnosi, bljše telesno zdravje in boljšo učinkovitost. Proste asociacije, analiza sanj, interpretacije odporov in odnos s terapevtom, so pomembne sestavine zdravljenja.

Depresija

– je razpoloženjska motnja, katere simptomi so povezani z izgubo interesa in zadovoljstva. Depresija je pogosto posledica izgub, ki jim sledijo obdobja žalosti, podaljšanega žalovanja, obup in telesni bolezenski znaki. Diagnozo postavi zdravnik. Depresija se zdravi kombinirano z zdravili in s psihoterapijo.

Diagnostična faza psihoterapije

–  je namenjena ugotavljanju osebnostne strukture oseb v terapiji, ego funkcijam, nivoju tesnob, razvojni genezi, travmatskim izkušnjam, nivojem obramb, izkušnjam otroških navezanosti, morebitnim psihosomatskim težavam, samopodobi, kapacitetam za vzpostavitev odnosa, zmožnostim verbalizacije, stopnji psihologičnega sklepanja, motivom za psihoterapijo. Po diagnostični fazi, se ugotavljajo indikacije za psihoterapevtsko obravnavo in osebnostna struktura osebe, na podlagi katere psihoterapevt predvidi procesne korake.

Ego

– jaz, je del osebnosti, ki se razvija pod vplivom okolja in vzpostavlja stik z realnostjo preko zaznavnih, kognitivnih, spominskih in čustvenih mehanizmov. Ima prilagoditvene zmožnosti. Ego lahko preko zaznav komunicira z realnim svetom in se nanj odziva. Preko ega se izražata id in super ego. Ego ima spomin, zna brati, pisati, računati, iskati rešitve, delati kompromise, se odloča, načrtuje; skratka z aktivnostjo spreminja svet in sebe.

Frustracija

– je psihofizično stanje oviranja na poti od želje do cilja. Frustracijska toleranca je psihološka odpornost proti prizadetosti ob neuspehu.

Id

– ono, je prvinski del osebnosti. Po vsebini so to podedovane strukture, avtomatsko delovanje življenjskih funkcij, avtomatski telesni odzivi, libidini in agresivni gon. Id zahteva ugodje in hrani osebnost z energijo. Id je egoistični uživač, ki ga posledice ne zanimajo in se ne ozira niti na druge niti na norme.

Interpretacija

– je razlaga nekega fenomena v analitični psihoterapiji z namenom uvida in spremembe mišljenja, doživljanja, ravnanja.

Libido

– je psihična energija, katere posledica je težnja po združevanju, sodelovanju in je po naravi konstruktivna. Je nujna pri izgradnji osebnostne strukture v smislu povezovanja npr. dveh ljudi v navezanost. Libidni gon je nasprotje agresivnemu gonu.

Mejna osebnostna motnja

– »borderline« je sindrom šibkejše osebnostne strukture, ki na stresne situacije odreagira manj fleksibilno, rigidno, nekonstruktivno. V ozadju so šibke prilagoditvene ego funkcije in posledično močni impulzi ob doživljanju čustev ter njihovo ekstremno izražanje. Osebnostna motnja načeloma ni bolezen in se obravnava, ko posameznik to želi.

Narcistična osebnostna motnja

– je osebnostna struktura zgodaj ranjene osebnosti. Narcistično motene osebnosti so identiteto gradile v agresivnih primarnih odnosih  in so v odraslosti ohranile infantilne  poteze večvrednosti, grandioznosti, popolnosti. S to držo narcisi zavarujejo svoj notranji ranjeni svet, v katerem vlada občutek nevrednosti, nezaželenosti, grdosti, odvečnosti. Njihova zunanja podoba se blešči. Osebnostna motnja načeloma ni bolezen in se obravnava, ko posameznik to želi. Tudi visoko izgrajene osebnosti, imajo lahko narcistične poteze, vendar so dosežki teh oseb realno tako visoki, kot je njihova samopodoba, govorimo o zdravem narcizmu.

Nezavedno

– je del osebnosti, ki ni na voljo zavestnemu doživljanju, mišljenju, čustvovanju. Nezavedno ostaja skrito v ozadju in deluje kot motivator, ki vodi naše mišljenje, vedenje, čustvovanje, doživljanje. Nezavedno nastaja vse življenje in je dostopno s pomočjo psiholoških tehnik poglobljenih psihoterapevtskih metod.

Obrambni mehanizmi

– so psihološki manevri, ki jih razvijamo postopoma z odraščanjem in jih nezavedno angažiramo, da bi zavarovali svojo osebnost pred obremenitvami in razpadom.

Odpori

– so nezavedni psihični mehanizmi, ki zaustavljajo napredovanje in razvoj v globinski psihoterapiji, terapevtu pa omogočajo prepoznavanje nezavednih vsebin.

Osebnostna struktura

– je nivo trdnosti in fleksibilnosti odrasle osebnosti, ki je posledica razvojne poškodovanosti oz. razvojne podprtosti v otroštvu. Najvišji osebnostni razvoj doseže odrasla oseba, ki je v posameznih obdobjih otroštva lahko izpolnila vse svoje razvojne naloge. Posledice, ne dovolj dobrega okolja, so osebnostni deficiti (npr. mejna osebnostna motnja) ali razvojni konflikti.

Proste asociacije

– so način besednega izražanja, ko oseba v terapiji pove preprosto vse, kar ji pride na misel v nekem trenutku, brez vsake miselne kontrole in cenzure. Proste asociacije so način pridobivanja vsebin v analitičnih psihoterapevtskih obravnavah, lahko pa so tudi »brainstorming« v ustvarjalnih procesih.

Psihoanaliza

– je filozofija, je psihološka teorija in je metoda psihoterapevtskega dela, ki z ozaveščanjem nezavednega materiala razrešuje potlačene vsebine, ki vplivajo na odraslega. Analitik  ima vlogo projekcijskega platna, v katerega analizant projicira svoja čustva, doživljanja, vedenja in tako skozi predelavo ustvarja uvid zgodnjih izkušenj in spremembo v odrasli dobi. Začetnik psihoanalize je Sigmund Freud.

Psihološko svetovanje

–  je sistematična pomoč ljudem v življenjskih težavah, namenjena je sedanjosti in boljšemu funkcioniranju v okolju.

Psihoterapija

–  je znanstveno utemeljena in načrtovana obravnava, ki zdravi duševne motnje, odpravlja duševne težave in vedenjske motnje, zmanjšuje osebnostne deficite in razrešuje intrapsihične konflikte z namenom, doseči blagostanje, osebnostno rast in višjo kakovost življenja.

Psihoza

– je skupina duševnih motenj, ki imajo v ozadju slab stik z realnostjo. Diagnozo in postopke zdravljenja postavi zdravnik specialist.

Rast in razvoj – sta naravna procesa vzpostavljanja telesnih, psihičnih, socialnih in vedenjskih funkcij organizma in osebnosti. Za rast potrebujemo primerno zdravo genetsko osnovo in dobre zunanje in notranje pogoje. Rast poteka tudi v neustreznih okoliščinah, vendar v tem primeru govorimo o upočasnjenem oz. skrenjenem razvoju. Če je potekal razvoj, pomembno slabše od optimalnega, če razvojne naloge posameznih faz niso bile opravljene, če je otrok rastel v deficitarnih okoliščinah primarne družine, je osebnost lahko neizgrajena, poškodovana, šibka, motena in takrat lahko govorimo o osebnostnih deficitih ali osebnostnih motnjah.

Regresija

– je zdrs doživljanja, mišljenja, vedenja  posameznika iz že doseženih višjih razvojnih nivojev v nižja. Regresija se zgodi v hudih duševnih ali telesnih okoliščinah, ko se telo in osebnost zavarujeta s tem, da gresta na nižje nivoje funkcioniranja, z namenom, da bi zmanjšala pritiske zahtev okolja ali sebe.

Sanje

– so običajni psihološki fenomen halucinatornega doživljanja, ki se dogaja med spanjem. Medtem, ko vegetativni živčni sistem med spanjem ohranja le osnovne telesne funkcije, se del možganov, zaradi notranjih vzgibov, prebudi in predeluje nekatere, za osebo pomembne, psihične vsebine. Sanje so v analitični psihoterapiji gradivo, ki je namenjeno obravnavi. Sanje prinašajo nezavedne vsebine, ki jih je mogoče s tehniko interpretacije sanj ozavestiti.

Super ego

– nadjaz, je del osebnosti, v kateri so zbrana ponotranjena pravila in zahteve ožjega in širšega okolja. Super ego je del osebnosti, ki vsebuje ideale, je kritičen in lahko kaznujoč.

Tesnoba

– je neidentificirani strah pred nečem, kar je potlačeno v nezavedno, zato vsebin tesnob ne poznamo in jih ne moremo poimenovati. Tesnoba ima psihične in telesne simptome in lahko rezultira v panične napade. Tesnoba se pojavi, ko se neke ogrožujoče potlačene vsebine, zaradi zunanjih ali notranjih dogodkov, sprožijo. Nelagodnost in napetost pomenita, da se naše psihofizično telo pripravlja na situacijo »beg in boj«. Ker ni znanega »napadalca«, v katerega bi oseba usmerila svoj boj in svojo energijo, tudi ni pomiritve. Najti vzroke tesnob, je naloga poglobljene analitične psihoterapije, ki pozna različne razvojne nivoje tesnob in ima vzvode za njihovo identifikacijo in opustitev.

Učenje

– je trajno spreminjanje osebnosti, ki so posledica izkušenj. Učenje je vseživljenjski proces.

Ustvarjalnost

– je miselni proces in osebnostna lastnost, odkrivanja še  ne – videnega. Ustvarjalna osebnost teži k odkrivanju, prezentaciji in interpretaciji zunanjega ter notranjega sveta, na še ne – videni način.

Visoko strukturirana osebnost

–  je trdna, fleksibilna osebnost, odporna na frustracije, kreativna, ki vzpostavlja različne odnose in jih trajno vzdržuje ter ima dober stik z realnostjo, dobro diferencira in integrira tudi nasprotja in ima nizek nivo tesnobe.

Zdravje

– je psihično, fizično in socialno blagostanje.

Zdravljenje

–  v psihoterapiji pomeni proces celjenja, revitalizacije, dograjevanja slabše razvitih psihičnih struktur, odpravljanje intrapsihičnih konfliktov, predelavo travmatičnih doživetij in integracije različnih delov sebe v stabilno enovito doživljanje sebe.